Pred kratkim sem bil za zadnjo soboto v novembru povabljen na družinsko praznovanje k mojim staršem. Imamo žal redke priložnosti, da se srečamo.
Zato me je toliko bolj ujezila odločitev mojega delodajalca, da me za isti dan razporedi za delovno nalogo na terenu. Izmenjevali naj bi se za cel teden, a mene so dali ravno na soboto (in nihče me ni nič vprašal). Sicer z možnostjo, da še s kom zamenjam, a se ni nihče javil….
Moja prva reakcija je bila – bes. Bes nase in tudi na druge.
Potem pa je spregovoril glas v meni. “Popusti v jezi, zapusti srditost; ne huduj se, to bi se slabo končalo.” (Ps 37, 8)
Moral sem se soočiti z dejstvom, da bo godrnjanje le še poslabšalo položaj, uničilo tudi moje zdravje.
Začel sem – proti okoliščinam – spontano slaviti Gospoda. Zvečer smo imeli, tako kot vsak večer ob pol devetih, rožni venec preko spleta. Zdi se, da še nikoli nisem molil s srcem tako kot včeraj zvečer. Ta problem sem izročal Mariji. Zaobljubil sem se, da bom njej prinašal svoje namene, naj poskrbi zanje, jaz pa bom molil po njenih namenih. Tako kot sem prebral v knjigi “Zmagoslavje srca” (sestra Emmanuel M.)
Bog pa mi je v srcu govoril: “Ne boj se. Počakaj do jutra.” Čutil sem nekakšen mir, ki ga je vseeno spremljala grenkoba. Vendar sem Gospodu zaupal. In sem vedel, da bo nekaj storil.
Danes zjutraj je od delodajalca prišlo novo obvestilo. Nisem več napisan za soboto. Bogu hvala! Marija, hvala ti. Amen, aleluja!
N. N.
