Iz svetega evangelija po Luku (Lk 23,35-43): Tisti čas so se voditelji ljudstva norčevali iz Jezusa in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹ Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govóril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovóril in ga svaril: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba? In naju po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni stóril nič hudega.« In govóril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.«
Za praznik Kristusa Kralja vesoljstva, ki zaznamuje vsako zadnjo nedeljo liturgičnega leta, bi si morda kdo zamišljal kakšno bolj “kraljevsko” Božjo besedo, kot je odlomek iz pasijona po evangelistu Luku. A prav tam morda najbolj razumemo, kaj pomeni to, kar je Jezus rekel Ponciju Pilatu, da Njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Ker v teh časih nismo več ravno vajeni monarhij, vsaj ne absolutističnih – pa pustimo ob strani letošnji veličastni pogreb britanske kraljice Elizabete, ki je svojo državni skupnosti vladala zares zajetnih in simboličnih 70 let – nam morda beseda “kralj” (ki smo jo slovanski narodi izpeljali iz imena Karel, ker je bil pač Karel Veliki ob nastopu srednjega veka simbol velike moči v tedanji Evropi) zveni precej arhaično. Tako kot nam arhaično zveni podoba Jezusa, dobrega pastirja – ker pač živimo v časih, ko se ni dobro hvaliti s tem, da si ovca. Ker to v sedanji sekularizirani in liberalizirani kulturi pomeni predvsem to, da ne razmišljaš s svojo glavo.
A Božja beseda nam je dana za vse čase, ne glede na to, kakšni so. In tudi oznanilo o Kristusu Kralju nam je dano tudi za čas, v katerem živimo. In moramo seveda razumeti težaven kontekst govorjenja o kralju in kraljestvu, s čimer so imeli starozavezni Izraelci strahotne težave. Najprej sploh niso imeli kralja – v Samuelovem času so bili sodniki tisti, ki so opravljali javno službo vodenja. Kralj je bil zanje samo eden – sam Bog, ki se jim je po Mojzesu razodel z imenom Jahve. Ko pa so hoteli iz lastne nečimrnosti sami imeti človeškega kralja, so se začele težave: na kraljevski prestol so sedli tudi številni hudi grešniki, narod se je celo razdelil na severni in južni del. Kasneje je na Davidov prestol sedel tujerodni Idumejec rimske milosti, razvpiti Herod Veliki in njegovi sinovi, ki pa so (p)ostali le še četrtni oblastniki (denimo Antípa, ki se je ob sojenju tudi srečal z Jezusom, in Filip). Vendar pa se je prav po kralju Davidu Bog proslavil s svojim usmiljenjem. Iz Davidovega rodu – pravzaprav iz Judovega rodu, če gledamo na 12 Izraelovih rodov – je bil obljubljen Odrešenik. Ki pa ga na koncu večinoma niso hoteli sprejeti, kakor beremo/slišimo v današnjem evangelijskem odlomku.
Morda se velja najprej malce zadržati pri samem dejstvu, česa je bil Jezus sploh obtožen. Judovski veliki zbor (sinedrij oz. sanhedrin) ga je obsodil na smrt zaradi bogokletja, ker se je menda delal Božjega Sina. Če bi šlo samo za vprašanje Mesije, ki so si ga predstavljali precej človeško, bi mu samorazglasitev za Mesijo (Kristusa, torej Maziljenca) še oprostili, a da bi Bog imel sina, je bilo za ozke predstave tempeljske duhovščine nekaj nezaslišanega. In povrh vsega še nevarno, saj so ves čas morali trepetati pred morebitnim posegom Rimljanov, ki so ta sveti kraj (tempelj) tudi zares razdejali, a to šele kakih 40 let po obsodbi Jezusa. Ker sami niso smeli izvršiti smrtne kazni – to je pripadlo le okupatorski, torej rimski oblasti – so Jezusa izročili v roke Rimljanom, osebno prokuratorju v Judeji Ponciju Pilatu, ki je nasledil zadnje judovske kralje (Herod, Arhelaj). Jezusovi tožniki tokrat niso mogli Jezusa Pilatu tožiti niti kot Mesijo, niti kot Božjega Sina, za nekoga, ki povzroča upor in nered (pri čemer Rimljani res niso poznali šale, saj so njihove povračilne akcije tudi v času Jezusovega javnega delovanja terjale številne krvave kolateralne žrtve) pa niso imeli nobenih, prav nobenih argumentov. Pilat se je lahko temu samo čudil, trudil se je, da bi Jezusa oprostil, a ni mogel iti preko grožnje zvijačnih tempeljskih duhovnikov, ki so mu naravnost požugali, da če bo izpustil lažnega “judovskega kralja” (za kar se Jezus sploh ni imel), ga bodo ponovno tožili pred cesarjem. Kar je bilo za Pilata smrtno nevarno, saj je enkrat že prestal takšno obtožbo.
Evangelijski odlomek pa nam prikazuje Kralja, ki je povzdignjen na sramotilni in mučilni križ. Sramotijo ga voditelji ljudstva, sramotijo ga rimski vojaki, večinoma plačanci iz Samarije, ki so hudo sovražili Jude. Izzivajo ga tako kot nekdaj hudič v puščavi: “Če si Božji Sin… stori to in to…” Sramotilni napis “judovski kralj” v treh jezikih (hebrejskem, latinskem in grškem) na križu (v naši kulturi ga simbolizirajo črke, okrajšave latinskega napisa: INRI) samo dokazuje veliko Pilatovo zadrego, ko se mora namesto upornika Barabe znebiti nekoga, ki naj bi bil judovski kralj in s tem nasprotnik Rimljanov, čeprav tega nikoli ni pokazal (“Dajte cesarju, kar je cesarjevega…”). Zdi pa se, da posmehovanje vojakov izžareva neko vero, ki presega pojmovanje človeškega kraljestva. Češ, če si judovski kralj, potem reši sam sebe. In Jezus bi to lahko v resnici storil.
A to, s čimer je dokazal, da je res Kralj nad vsemi kralji, je to, da je razbojniku na križu obljubil raj. Eden od razbojnikov je izražal predrzno vero, ki pravzaprav ni vera, češ reši sebe in naju, če si res Mesija. Seveda, oba sta pripadala sekciji protirimskih upornikov (sikarjev), ki je bila prepričana, da bo Jezusa, če je res obljubljeni Mesija, uporabila za izvedbo svojih načrtov: pogrom nad sinovi rimske volkulje ter osvoboditev Palestine. Vsaj tako so si predstavljali. Vendar se Jezus ni prepustil njihovim načrtom. Že takrat, ko je pomnožil kruh in z njim nasitil množico, so se našli nekateri, ki so ga hoteli postaviti za kralja, pa se je raje umaknil, saj je vedel, da so ta čudež razumeli napačno. Drugi razbojnik pa se je na križu pokesal in izrazil vero v resnično Jezusovo poslanstvo. Da, on je tisti, ki je obljubljen, a rešitve ni v meču in klanju, ampak v spreobrnjenju srca k Bogu. In je izrazil vero – v Jezusovo KRALJESTVO. Jezus je velikokrat govoril o kraljestvu: o Božjem kraljestvu, o nebeškem kraljestvu. In ga razlagal s pomočjo prilik. In kako bi mogel zavrniti razbojnikovo vero v to kraljestvo? Glede na to, kaj vse je ta razbojnik počel, morda je bil celo morilec, bi po človeško sodili, da bi moral pasti v najgloblje brezno pekla. A Jezus mu je obljubil RAJ. Takojšen vstop v Božje kraljestvo. To lahko naredi samo Kralj nad kralji. Vrata kraljestva so torej tudi nam odprta, če Jezusa priznamo za svojega Kralja, Odrešenika in Gospoda. Povabimo ga v svoje življenje.
P. S. Na vsak prvi petek v mesecu mnoge župnije za posvetilno molitev Jezusovemu Srcu še vedno uporabljajo starodavno liturgično molitev, ki je pravzaprav tudi posvetitev Kristusu Kralju. Zmolimo jo skupaj:
