foto: arhiv Demokracije

S slovenski družbi in Cerkvi se otepamo z bremeni polpreteklosti in počasi sprejemamo Kantovo opredelitev: »Razsvetljenstvo  je izhod človeka iz njegove nezrelosti, ki si jo je povzročil sam

»Znanstveno-razsvetljenska« doba s svojim programom človeštvu ni izpolnila sanj o razsvetljenosti, kar je predmet osebnega zorenja in učenja, za kar naj skrbi izobrazba v domači hiši, v šolstvu in danes vse bolj prek medijev. A če so pokvarjeni kompasi, bo uspeh problem. Tako imenovani »znanstveni socializem« nas je vzgajal v socialistične odvisnike. Sistematično usmerjanje izobraževanja in vzgoje za obvladovanega nesamostojnega, sistemu pokornega človeka, pušča posledice. Sistem se po besedah Angele Vode ni dvigal v raj, pač pa tonil v propad in razpad materialnih in duhovnih podlag. Namesto razsvetljene, sodelovalne in človeško bogate družbe se je uveljavilo sumničenje, ovajanje in izrivanje. Sistem je vzgajal odvisnike; lažna družbena praksa pa spodbujala neetična ravnanja. V tranziciji ni bilo več avtoritarnega nadzora in prisile, zato se je odprla široka pot zlorab, saj državljani zaradi avtoritarnega enoumja, odvisnosti, nezrelosti niso usposobljeni za samostojno delovanje; slabi ga družbena zmeda, pačenje, zavestno, celo nasilno zavajanje. Zdi se, kakor da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Propagandni slogani levičarjev z obljubami o socialističnem raju so zavore, ki preprečujejo odraščanje in osamosvojitev ter vzbujajo nostalgije po časih, ko smo bili vsi odvisni in revni, razen onih, ki so nad nami gospodovali.

Posledice  avtoritarnega sindroma je čutiti tudi v Cerkvi. Papež Frančišek je napovedal sinodalni proces in slovenski škofje so povabili k sinodalnemu procesu. Za primerjavo: nemški katoličani že nekaj let oblikujejo sinodalni proces. Najprej so poiskali odgovorne, pristojne in vplivne ljudi Cerkve, od škofov, vodstvenih  struktur, organizacij, gibanj. Upoštevali so pluralni okvir glede na kvalifikacijo/izobrazbo, vlogo, temeljna stališča in prepričanja glede vere in Cerkve. Nato so opredelili glavne probleme Cerkve, sinodalne »teme«, »od spodaj«, to je od vernikov. Sinodalni proces zdaj poteka v posluhu za različna, tudi nasprotujoča si stališča, v iskanju opredelitev skupnih smernic za delovanje Cerkve. Zdi se, da letos še niso našli rešitev in so sklepno plenarno zasedanje prestavili. Želja vseh je, da bi do tega prišlo. Tudi sicer v Cerkvi v Nemčiji strokovna izkušenost šteje in jo upošteva vodstvo Cerkve. Katoličane vključujejo glede na delo, vplivnost in strokovne kompetence, da bi zmogli opredeliti temeljne probleme Cerkve v sodobni družbi in dogovoriti strateški načrt njenega delovanja. Škof v Churu je v sinodalni proces vključil tudi mladinski svet.

Nisem prepričan, da gremo v Sloveniji po tej poti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem predlagal Komisijo za kadre pri Slovenski škofovski konferenci in zbralo se nas je okoli 25 ljudi iz vse Slovenije, da smo razpravljali, kako načrtovati kadrovsko politiko v Cerkvi, še posebej ker smo imeli veliko laiških študentov, ki so želeli delovati v Cerkvi. Ko smo prišli do tega, da škofije podajo finančne možnosti, je bil odgovor, da bo to mogoče, ko bo izvedena denacionalizacija in bo Cerkev dobila premoženje, čeprav je nekaj kapitala Cerkev imela. Razprava se je končala, čeprav bi lahko s takratnim finančnim stanjem nekaj naredili in izboljšali pastoralno delovanje Cerkve. Upamo, da bodo škofje v sinodalnem procesu sprejeli pobude, da se zadeve kadrov zaradi nujnih pastoralnih potreb premaknejo z mrtve točke.

Sinodalni proces je v Cerkvi pomembno orodje, da se odpiramo delovanju Svetega Duha. Drugi vatikanski cerkveni zbor je po papežu Janezu XXIII. razvil te razsežnosti. Očitno jih danes potrebuje celotna in tudi Cerkev v Sloveniji. Treba bi bilo dogovoriti zadeve med nami in opredeliti odnos do preostale družbe. Slovenske katoličane in vodstvo Cerkve nekateri obravnavajo, kot da si v odnosih do njih lahko – kot je bil primer v prejšnjem režimu – dovolijo vse. Tako si ljubljanski župan dovoli prepoved maševanja v grajski kapeli za pokopane na Orlovem vrhu, čeprav ima župnija Sv. Jakob pravico do maševanja v kapeli, torej župan ne spoštuje svobode Cerkve. Katoličani pozdravljamo protest nadškofa in metropolita proti takemu ravnanju.

Za uspešen razvoj ne le Cerkve, pač pa celotne naše pohabljene družbe bo zborni sinodalni proces dobrodošel, saj bo katoličanom omogočil opredelitev problemov in da se bodo v družbi po besedah brata Rogera Schütza odločneje »borili s spravljenim srcem«.

Dr. Janez Juhant

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani Demokraciji.