Pobožnost k Božjemu usmiljenju se je pri nas razširila po letu 2000, ko ji je svoje priznanje izrekel papež sv. Janez Pavel II. Temelji pa na Jezusovih mističnih prikazovanjih redovnici sv. Mariji Favstini Kowalski s Poljske in sicer v prvi polovici 20. stoletja. O njenih doživetjih pričuje dnevnik, ki ga je mogoče brati tudi v slovenskem jeziku.
O Božjem usmiljenju in pobožnosti si lahko več preberete TUKAJ.
S češčenjem Božjega usmiljenja pa je povezana tudi podoba usmiljenega Jezusa. Gre za sliko, ki jo je Jezus sv. Favstini sam naročil. Sestra Favstina je imela v Plocku 22. februarja 1931 videnje; tedaj ji je Jezus izrekel željo, da bi naslikala tako podobo ter pod podobo napisala besede: Jezus, vate zaupam.
Podoba predstavlja od mrtvih vstalega Kristusa, ki ima na rokah in nogah sledove križanja. Iz prebodenega, na podobi nevidnega Srca, izhajata dva pramena žarkov: rdeči in bledi. Ko je sestra Favstina vprašala Jezusa o pomenu obeh pramenov, ju je Gospod Jezus razložil takole: »Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu« (299).
Leta 1934, že v času vzpona nacizma v Nemčiji, je v Vilni (prestolnici sedanje Litve) Eugeniusz Kazimirowski naslikal podobo Jezusa, kot jo lahko vidite zgoraj na levi. Ta podoba pa je med slovenskimi častilci Božjega usmiljenja povsem neznana. Pač pa je bolj znana tista na desni – njen avtor je slikar Adolf Hýla (1897-1965), nastala pa je skoraj deset let po nastanku izvirne podobe, torej leta 1943, ko je bila sv. Favstina že pet let v grobu. Nastala je kot zaobljubljena slika za sestre v Łagiewnikih ob tragičnih dogodkih v povezavi s Hitlerjevim nacizmom ter strahotami druge svetovne vojne.
Prvo podobo Usmiljenega Jezusa, ki jo je pred drugo svetovno vojno ob sodelovanju sestre Faustine v Vilni naslikal Eugeniusz Kazimirowski, je bila šele po koncu vojne najdena v Sovjetski zvezi in je bila zaradi grožnje z uničenjem več desetletij skrita, saj so sovjetske oblasti tudi Litvi, ki je bila tedaj že del sovjetske države, podirale cerkve ali pa jih spreminjale v skladišča. Danes je izpostavljena v v cerkvi Božjega usmiljenja v Vilni.
Čeprav je Hýla že imel reprodukcijo dela Kazimirowskega in opis iz Dnevnika, je umetnik vendarle naslikal svojo različico podobe. Ta slika pa ni ustrezala oltarju v kapeli sester, zato mu je mati Irena Krzyżanowska naročila drugo sliko. Pripravljena je bila leta 1944 in je bila po blagoslovu postavljena v samostansko kapelo v Krakovu, kjer jo častijo še danes. S širjenjem čaščenja Božjega usmiljenja so se kopije te tretje vizualizacije Jezusovega prikazanja sv. Favstini z napisom »Jezus, zaupam vate« razširijo po vsem svetu. Avtor je osebno naredil še 260 ponovitev te slike. S tem je njegova različica prevladala tudi med častilci Božjega usmiljenja, tudi v Sloveniji. Vendar so tudi med različicami t. i. krakovske podobe usmiljenega Jezusa razlike: nekatere imajo v ozadju oblake, pa tudi cvetje.
Ker je bila prvotna podoba usmiljenega Jezusa iz leta 1934 skoraj pozabljena, po svetu pa so se širile zgolj njene slabe kopije, je 46-letni hrvaški duhovnik, redovnik pavlinec p. Marko Glogović je v svojih člankih in knjigah objavil precej gradiva o tej izvirni podobi. V svoji knjigi “Podoba nevidnega Boga” je pojasnil, da morda izvirna podoba nima tolikšne umetniške vrednosti kot nekatere kasnejše, vendar pa je njeno sporočilo zelo močno, saj določeni njeni detajli, kot sta beli in rdeči žarek, ki izvira iz srca, temno ozadje, itd., lahko zelo močno spregovorijo častilcem. O nastanku avtentične podobe usmiljenega Jezusa pa je zapisal, da je Kazimirowski pri upodobitvi Jezusovega obraza uporabil neko drugo, starejšo upodobitev Jezusovega presvetega Srca. Jezusovo telo, roke in noge pa je upodobil po postavi spovednika sestre Favstine, to pa je bil bl. Mihael Sopoćko. Kot opozarja pater Glogović, je prav o tej sliki pisala tudi sestra Favstina v svojem dnevniku, na podlagi te slike je tudi bl. Sopoćko širil pobožnost k Božjemu usmiljenju.
To seveda ne pomeni, da katera od teh podob ni “prava”. Morda pa je to spodbuda, da na novo odkrijemo pomen izvirne podobe Božjega usmiljenja, čeprav so morda kasnejše lepše in nas po estetski plati bolj nagovarjajo. A najbolj pomembno je duhovno sporočilo svetih podob – tudi preko njih nas Bog nagovarja.
P. G.
