Voščilo naših škofov ob veliki noči smo sicer objavili že na veliko soboto, vendar se velikonočno praznovanje nadaljuje. Objavljamo sporočilo papeža Frančiška in naših škofov.
Nagovor papeža Frančiška Urbi et Orbi na veliko noč 2023
Danes oznanjamo, da je on, Gospodar našega življenja, »vstajenje in življenje« sveta (prim. Jn 11,25). Velika noč je, pasha, kar pomeni »prehod«, ker se je v Jezusu dovršil odločilni prehod človeštva: prehod iz smrti v življenje, iz greha v milost, iz strahu v zaupanje, iz zapuščenosti v občestvo. V njem, Gospodarju časa in zgodovine, bi rad rekel vsem z veseljem v srcu: blagoslovljeno veliko noč!
Naj bo za vsakega od vas, dragi bratje in sestre, še posebej za bolne in uboge, za ostarele in za tiste, ki preživljajo trenutke preizkušnje in naporov, to prehod iz stiske v tolažbo. Nismo sami: Jezus, Živi, je z nami za vselej. Naj se veselita Cerkev in svet, ker se danes naši upi ne razbijajo več ob zidu smrti, ampak nam je Gospod odprl most proti življenju. Da, bratje in sestre, na veliko noč se je usoda sveta spremenila in prav na današnji dan, ki celo sovpada z najverjetnejšim datumom Kristusovega vstajenja, se lahko veselimo, ker po čisti milosti slavimo najpomembnejši in najlepši dan vse zgodovine.
Kristus je vstal, resnično je vstal, kakor oznanjajo v vzhodnih Cerkvah. Ta »resnično« nam pove, da upanje ni privid, je resnica! In da popotovanje človeštva od velike noči dalje, zaznamovano z upanjem, bolj urno napreduje. To nam s svojim zgledom kažejo prve priče vstajenja. Evangeliji pripovedujejo o dobri naglici, s katero so na velikonočni dan »žene tekle oznanit učencem« (Mt 28,8). In potem ko je Marija Magdalena »tekla in prišla k Simonu Petru« (Jn 20,2), sta Janez in sam Peter »oba tekla skupaj« (prim. 4), da bi dospela do kraja, kjer je bil Jezus pokopan. In ko sta potem na velikonočni večer dva učenca srečala Vstalega na poti v Emavs, sta »nemudoma odšla« (Lk 24,33) in pohitela ter pretekla več kilometrov navkreber in v temi, ker ju je gnalo nezadržno velikonočno veselje, ki je gorelo v njunih srcih (prim. 32). Tisto isto veselje, zaradi katerega se Peter na obali Galilejskega jezera ob pogledu na vstalega Jezusa ni mogel zadržati v čolnu, ampak je takoj skočil v vodo, da bi hitro plaval njemu naproti (prim. Jn 21,7). Za veliko noč, skratka, se pot pospeši in postane tek, ker človeštvo vidi cilj svoje proge, smisel svoje usode, Jezusa Kristusa, in je poklicano, da pohiti naproti njemu, ki je upanje sveta.
Urno rastimo tudi mi po poti vzajemnega zaupanja: zaupanja med ljudmi, med ljudstvi in narodi. Pustimo se presenetiti velikonočnemu veselemu oznanilu, luči, ki razsvetljuje mrak in temo, v katero se je svet prevečkrat znašel zavit.
Urno presezimo spore in delitve ter odprimo svoja srca za potrebnejše. Urno pretecimo pota miru in bratstva. Veselimo se oprijemljivih znamenj upanja, ki dospejo k nam iz tolikih dežel, najprej iz tistih, ki nudijo pomoč in sprejemajo ljudi, ki bežijo od vojne in revščine.
Vzdolž poti pa je še toliko kamnov spotike, ki naše hitenje proti Vstalemu delajo naporno in težavno. Nanj se obračamo s svojo prošnjo: pomagaj nam, da bomo lahko tekli proti tebi! Pomagaj nam, da bomo odprli svoja srca!
Pomagaj ljubljenemu ukrajinskemu ljudstvu na poti proti miru in izlij velikonočno luč na rusko ljudstvo. Potolaži ranjene in tiste, ki so zaradi vojne izgubili svoje drage; in daj, da se bodo vojni ujetniki lahko vrnili živi in zdravi v svoje družine. Odpri srca vse mednarodne skupnosti, da se bo zavzela za dokončanje te vojne in vseh sporov, ki povzročajo prelivanje krvi, od Sirije dalje, ki še vedno čaka na mir. Podpiraj tiste, ki jih je prizadel silovit potres v Turčiji in Siriji. Molimo za tiste, ki so izgubili sorodnike in prijatelje in so ostali brez strehe nad glavo; naj prejmejo tolažbo od Boga in pomoč od družine narodov.
Ta dan ti izročamo, Gospod, mesto Jeruzalem, prvo pričo tvojega vstajenja. Naj se v ozračju zaupanja in vzajemnega spoštovanja nadaljuje dialog med Izraelci in Palestinci, tako da bo mir zavladal v svetem mestu in v vsej regiji.
Pomagaj, Gospod, Libanonu, ki še vedno išče ravnotežje in edinost, da bo premagal razprtije in bodo vsi državljani sodelovali za skupno dobro dežele.
Ne pozabi na drago tunizijsko ljudstvo, še posebej na mlade in tiste, ki trpijo zaradi družbenih in gospodarskih težav, da ne bodo izgubili upanja in bodo sodelovali pri gradnji prihodnosti v miru in bratstvu.
Ozri se na Haiti, ki že leta trpi hudo družbeno-politično in humanitarno krizo, in podpri zavzemanje političnih dejavnikov in mednarodne skupnosti pri iskanju dokončne rešitve tolikih težav, ki prizadevajo tako preizkušano prebivalstvo.
Utrdi mirovne in spravne procese, ki so se jih lotili v Etiopiji in Južnem Sudanu, in daj, da bo prenehalo nasilje v Demokratični republiki Kongo.
Podpiraj, Gospod, krščanske skupnosti, ki danes obhajajo veliko noč v izrednih okoliščinah, kot na primer v Nikaragvi in v Eritreji, in se spomni vseh tistih, ki jim je onemogočeno svobodno in javno izpovedovati svojo vero. Potolaži žrtve mednarodnega terorizma, zlasti v Burkini Faso, Maliju, Mozambiku in Nigeriji.
Pomagaj Mjanmaru, da bo prehodil pota miru, in razsvetli srca odgovornih, da bodo trpeči Rohingyi dospeli do pravice.
Potolaži begunce, izgnance, politične zapornike in migrante, še posebej najbolj ranljive, pa tudi vse, ki trpijo lakoto, revščino in boleče posledice trgovine z drogami, trgovine z ljudmi in vsakovrstnega suženjstva. Navdihni, Gospod, voditelje narodov, da noben človek ne bo diskriminiran in poteptan v svojem dostojanstvu; da se bodo ob polnem spoštovanju človekovih pravic in demokracije te družbene rane zacelile, da bo vedno poskrbljeno za skupni blagor državljanov, da bodo zagotovljeni varnost in potrebni pogoji za dialog in mirno sožitje.
Bratje, sestre, tudi mi ponovno odkrijmo veselje do potovanja, pospešimo utrip upanja, vnaprej okušajmo lepoto nebes! Danes načrpajmo energijo, da bomo napredovali v dobrem naproti Dobremu, ki ne razočara. In če je, kakor piše neki starodavni oče, »največji greh ne verjeti v moč vstajenja« (Sv. Izak iz Niniv, Asketski govori, I,5), danes verujmo: »Vemo: Kristus je res vstal od mrtvih« (pesem slednica)! Verujemo vate, Gospod Jezus, verujemo, da se s teboj upanje spet rodi, da se pot nadaljuje. Ti, Gospodar življenja, opogumi naša pota in ponovi tudi nam, kakor si učencem na velikonočni večer: »Mir z vami!« (Jn 20,19.21).
(Prevedel br. Miran Špelič OFM)
Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla na veliko noč
Dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, liturgični sodelavci, dragi bratje in sestre!
Na velikonočni petek je vse onemelo, Bog je umrl na križu, nasprotniki so slavili zmago, učenci so se razbežali. Nastala je tišina, velika žalost …
Pri evangelistu Janezu je Marija Magdalena prva, ki odkrije, da je grob odprt in ta žena takoj sklepa, da je nekdo prišel in truplo odnesel. Magdalena takoj steče k Simonu Petru in drugemu učencu, da bi ju obvestila. Oba brez odlašanja stečeta h grobu. Marija Magdalena je odkrila, da je kamen odvaljen, Janez pa, da trupla ni več v grobu. Apostol Peter vstopi v grob in opazuje, oziroma premišljuje. Pride do zaključka, da je nemogoče, da bi truplo odnesli, kajti vsi povoji in prtič, so bili tam.
Na tej točki vstopi drugi učenec, Janez, ki »vidi in veruje«. Bil je sposoben videti onkraj dejstva, ki ga je videl. Evangelist Janez v svojem evangeliju rad opisuje čudeže, ki jih imenuje znamenja. Zadnje takšno znamenje je bilo, ko je Jezus iz groba poklical svojega mrtvega prijatelja Lazarja. Ob praznem Jezusovem grobu je to znamenje Jezusove zmage nad smrtjo.
Veroval je, da so se izpolnila Pisma, ki jih je dobro poznal, a šele sedaj jih je v polnosti razumel.
Ob praznem grobu je razumel, da se je uresničilo to, kar je Jezus večkrat napovedal: da bo sicer trpel, umrl, a da bo vstal od mrtvih.
Velikonočno jutro je postal najbolj srečen dan. Sveto pismo ga imenuje: »Prvi dan v tednu«. V tem se skriva vsa simbolika odrešenja. V raju je bila prva žena Eva, mati človeštva, zvodnica za človeški rod. Ob Kristusovem vstajenju žena, Marija Magdalena, postane prva prinašalka vesele novice odrešenja.
Slavje velike noči ni samo v praznovanju Jezusovega zmagoslavja, ampak je tudi v novem pogledu na življenje, pogledu v luči Jezusovega vstajenja.
Jezusovo zmagoslavje pomeni naše vstajenje »iz greha in smrti«. Če smo prej gradili na sebi, sedaj želimo svoje življenje »nasloniti na Gospoda«. To pa je čisti in zastonjski dar, da lahko iz te človeške ujetosti zaživimo novo življenje.
Nekateri pravijo, da je praznovanje velike noči ostanek poganske vere v obnovo življenjskega ciklusa, za druge je to del lepe tradicije.
Naše življenje zaznamujejo tudi težki trenutki, trenutki zla, trpljenja, smrti, razočaranosti, osamljenosti. Lahko bi rekli: vse to, kar doživljamo na veliki petek.
Velikonočno jutro je tisto, ki odvali tudi kamen naše nevere in nam podarja svetlobo in zmago življenja. To pa je tisto, kar postaja vir moči, da se lahko tudi mi soočamo z vsemi preizkušnjami, ki nas doletijo na naši poti.
Kaj je bilo tisto, kar je potrte ljudi velikega petka popolnoma spremenilo?
To je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »Ta Jezus, ki ste ga vi križali, živi. Bog ga je obudil. Temu smo mi priče!« (Apd 2,32).
Tega veselja in radosti niso mogli zadržati sami zase. Šli so na ceste in govorili na glas: »Ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali!« (Apd 4,20). Na koncu so mnogi od teh pričevalcev šli v smrt, ker so govorili, da je Jezus vstal od mrtvih.
To, kar je spremenilo njihovo življenje, je bilo osebno srečanje z Vstalim Gospodom: »On se nam je prikazal in mi smo z Njim jedli in govorili«.
Ni čudno, da je prvi med apostoli dojel resničnost vstajenja ravno apostol Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil. Ljubezen je tista, ki stori, da smo odprti za znamenja in sporočila, ki jih nosi velikonočni praznik.
Gospod je vstal! To je veselo sporočilo današnjega praznika. Želim, da ga zaslišimo, ga sprejmemo in pustimo, da nas prevzame. Potem smo povabljeni, da to ponesemo tudi drugim.
V današnjem prvem berilu se večkrat ponovi beseda »pričevati, priče«. Biti priča ni lahko. Postanemo lahko šele, ko stopimo na pot darovanja, na pot za Kristusom.
Največji problem današnjega časa je, da nimamo kaj sporočati drugim, ker smo notranje prazni, ker nimamo izkustva osebnega srečanja z Vstalim.
Praznovanje velike noči je vabilo vsakemu od nas, da iščemo sledi Vstalega Gospoda med nami. To pomeni iskati znamenje upanja, ki so močnejša od pesimizma, s katerim se soočamo vsak dan, močnejša od nasilja, ki je vse prevečkrat prisotno med nami, močnejša od sovraštva, ki nas deli na ene in druge, namesto, da bi iskali to, kar nas povezuje, nam vliva upanje in nam kaže pot v lepši jutri.
Takih pričevalcev upanja je med nami veliko. A na žalost se o njih ne govori veliko. Prve strani novic polnijo slabe novice, ki se dobro prodajo, kajti z njimi se da ljudi manipulirati, ustrahovati in usmerjati.
Velika noč nam govori, da je ta logika premagana. Ta logika je pripeljala Jezusa na križ. Toda sporočilo velikonočnega praznika je, da je ta mučeni in križani človek, Jezus iz Nazareta, premagal logiko sovraštva in smrti in se pojavil med nami kot Gospod živih in nam kliče, da bo na koncu zmagalo dobro, da bosta zmagali resnica in ljubezen.
Vstali Gospod je z nami na poteh našega življenja kot znamenje upanja, kot novi človek, ki v naš svet prinaša tisto, kar najbolj potrebujemo: upanje, da bo na koncu slavilo zmago vse, kar je dobro!
Vsem vam želim lepo in doživeto praznovanje in potrditev veri: »da Vstali Gospod ostaja z nami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Amen.
Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla pri sveti maši na velikonočno vigilijo
Draga sobrata duhovnika, drage sestre redovnice, katehumeni in botri, dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo na veliki petek podoživljali Jezusovo trpljenje, njegovo smrt in ga položili v grob, smo danes na veliko soboto »poslušali« skrivnostno tišino, ki je nastala na veliki petek. Ta večer, to noč, smo zbrani, da bi ob angelovem oznanilu: »Ni ga tukaj. Vstal je!« podoživeli veličino in upanje, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje. Na ta večer smo se pripravljali skozi ves postni čas, da bi ta večer lahko odkrili, kaj vse je Bog storil za nas. Božja beseda nam je pokazala dolgo pot Boga, ki nam od stvarjenja sveta in človeka naprej razodeva svojo ljubezen in usmiljenje. Nocoj, po stvariteljskem delu, po Abrahamovi pripravljenosti darovati svojega sina, po rešitvi iz egiptovske sužnosti, po prehodu skozi Rdeče morje, in mnogih drugih dogodkih, lažje razumemo Božje bistvo, ki je ljubezen. Božja beseda dobi svojo uresničitev v vstajenju Jezusa Kristusa. Že cerkveni očetje prvih krščanskih stoletij so zelo radi poudarjali misel, da je Jezus s svojim vstajenjem vse dogodke v zgodovini odrešenja povezal skupaj in jim dal končni pomen.
Okoli nas je še toliko teme, toliko je še nasilja in zlaganosti. Ta tema ostaja, a ne več kot trda tema; v to temo je posijal žarek Vstalega Gospoda. To je vir veselja in upanja.
Nocoj nas še posebej prevzema veselje prvih pričevalcev, ki so doživeli srečanje z Njim, ki je premagal smrt in živi. To sporočilo se je potem prenašalo in prevevalo kristjane skozi vso zgodovino. To je tudi naša prošnja nocoj: »Jezus, Božji Sin, Zmagovalec nad smrtjo, osvetli tudi noč našega življenja, napolni naša srca z veseljem in upanjem, da bomo lahko premagovali razočaranja in žalost!«
Nocojšnji večer je vabilo k upanju, kajti uresničuje se to, kar je Jezus sam napovedal: »Vstal je, kot je napovedal!« Če ga želimo srečati nas vabi v Galilejo, tja, kjer se je vse začelo. Vabi nas, da dar novega življenja prenesemo v naše vsakdanje življenje.
Ob praznem grobu začne odmevati veselo oznanilo evangelija, in vabilo, da to veselo novico ponesemo naprej.
Vstali je sredi med nami, da skupaj z nami začne graditi nov svet, svet ljubezni in odpuščanja in to kljub ostankom teme, nasilja in greha. To smo sposobni, če smo prevzeti z veseljem, ki je sad srečanja z Vstalim Gospodom in naše življenje ni več tekanje h grobu, ki je prazen, temveč nas Vstali čaka na poteh našega življenja.
Jezusovo vstajenje je edina stvar, ki lahko osmisli naše bivanje, kajti spremeni smer našega gibanja, ne več proti grobu in smrti, ampak tja, kjer je On, proti življenju.
Čez nekaj trenutkov bomo obnovili naše krstne obljube, da bi začutili, da smo bili po vodi in Svetem Duhu prerojeni za to novo življenje. Vsak od nas, ki je bil krščen, je s Kristusom umrl, da bi lahko tudi z njim vstal v novo življenje brez greha in strahu pred smrtjo. To je veselje, ki se rodi v človeku, ki začuti srečanje z Vstalim Gospodom.
Prosimo Marijo, njo, katere srce je bilo med prvimi napolnjeno z veseljem ob dejstvu, da je njen Sin premagal smrt in živi. Prosimo jo, da bi naša srca bila sposobna sprejeti Vstalega, ki k nam prihaja po svoji besedi, po zakramentih, še posebej po sv. evharistiji, in ki nam razodeva: »da je Gospod tukaj in nas čaka!«
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
Pridiga škofa Jurija Bizjaka pri velikonočni maši
Katehumeni: mir vam bodi!
Na dan vstajenja zvečer je Gospod svoje učence pozdravil z besedami: ‘Mir vam bodi!’ (Lk 24,36; Jn 20,19.21.26). Preroki so ga napovedovali kot Kneza miru (Iz 9,5) in ob njegovem rojstvu so angeli peli: ‘Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobre volje!’ (Lk 2,14). Ko je razposlal svoje učence jim je naročil, naj vsako hišo pozdravijo z besedami: ‘Mir tej hiši!’ (Lk 10,5). Pred svojim trpljenjem se je od svojih učencev poslovil z besedami: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam!’ (Jn 14,27).
Kakor vstali Zveličar, ste tudi vi, dragi katehumeni, dragi bratje in sestre, prinašalci miru, oznanjevalci miru, ustvarjalci miru. Že prerok Izaija je napovedal: ‘Kako ljubke so na gorah noge glasnika radosti, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, razglaša zveličanje!’ (Iz 52,7). Sedmi izmed osmih blagrov se glasi: ‘Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci’ (Mt 5,9). Takoj za pozdravom ‘mir vam bodi’ pa je naš Gospod na dan vstajenja zvečer dihnil v svoje učence in jim rekel: ‘Prejmite Svetega Duha!’
Mir je sad modrosti in razumnosti, sad poslušnosti in vzgoje: ‘Dobra je sol, če pa sol ne bo slana, s čim jo boste popravili? Imejte v sebi sol in živite v miru med seboj!’ (Mr 9,50). Sol je znamenje modrosti: Kar je sol za naše jedi, to je modrost za našo duhovno hrano. Pismo Hebrejcem daje lepo razlago: ‘Vzgoja in poslušnost daje tistim, ki so po poslušnosti in po vzgoji izučeni, miru polni sad pravičnosti’ (Heb 12,11).
Mir je sad sveta in moči, sad darežljivosti in radodarnosti: Očak Jakob je pred srečanjem z Ezavom pripravil od svojega premoženja velikanski dar in dejal: ‘Z darom, ki gre pred menoj, ga pomirim; šele potem hočem videti njegovo obličje: morda me potem prijazno sprejme!’ (1 Mz 32,21). In Ezav ga je sprejel. Prerok Izaija piše: ‘Mir je sad pravičnosti!’ (Iz 32,17; prim. Heb 12,11; Jak 3,18). Apostol Jakob pravi: ‘Sad pravičnosti pa se seje v miru tistim, ki delajo za mir!’ (Jak 3,18).
Mir je sad spoznanja in strahu Gospodovega, sad pravičnosti in potrpežljivosti. Ker pa pravičnost pogosto ni dosegljiva, je edina pot do miru potrpežljivost in blagohotna prizanesljivost. Kralj Salomon blagruje potrpežljivega človeka in pravi: ‘Počasen za jezo (prizanesljiv) je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta’ (Prg 16,32). ‘Kdor je počasen za jezo, kaže veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo’ (Prg 14,29).
Vsem želim veselo veliko noč: Vsem tu navzočim in vsem vaših družinam, sosedom in prijateljem in znancem. Voščim bratom pravoslavnim, ki bodo Gospodovo vstajenje letos slavili čez štirinajst dni. Spominjamo se naših starejših bratov Judov, ki bodo letos slavili Pasho v prihodnjih dneh od 5-13 aprila, spominjamo se tudi mlajših bratov muslimanov, ki so zdaj sredi postnega meseca ramadana. Vsem želim obilnih milosti Gospodovih, veliko zmag v bojih za resnico in pravico, v bojih za mir.
Carissimi fedeli, fratelli e sorelle! Siamo radunati alla vigilia della Pasqua, della festa della risurrezione del nostro Signore Gesu Cristo. Aspettiamo vivamente il terzo giorno, tante volte indicato dallo stesso Signore durante la sua predicazione, aspettiamo vivamente il suo ritorno dal sotterraneo, la sua vittoria sul male e sulla morte. Lo ringraziamo per il suo sacrificio, per il suo coraggioso esempio, per il suo immenso amore verso di noi. A tutti, carissimi fratelli e sorelle, auguro Buona Pasqua e una benedizione abbondante del nostro Signore Risorto.
Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na velikonočno vigilijo
Dragi bratje in sestre. Po veliki soboti, v kateri smo častili Jezusa v grobu, v Božjem grobu – kako čudna je pravzaprav ta beseda – nas je nocoj bogoslužje Cerkve povabilo k obhajanju velikonočnega bdenja. Obhajamo velikonočno vigilijo, za katero je sv. Avguštin v svojem govoru rekel, da je „mati vseh vigilij“.
To je noč bedenja za Gospoda. To je noč, v kateri ne dovolimo, da bi nas tema preplavila, da bi nas prekrila, da bi nas posrkala vase, ampak slišimo Jezusovo povabilo: „Ostanite tukaj in bedite z menoj!“ (Mt 26,38). Pa tudi njegovo svarilo: „Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno“ (Mt 26,41).
Ne gre za noč, v kateri ne sebi in ne drugim ne dokazujemo svojih moči in ne svoje pripravljenosti premagati temo in spanec. Za nobeno dokazovanje ne gre. Pač pa želimo v tej milostni noči, kakor smo slišali v hvalnici velikonočni sveči, ob Božji besedi tudi mi prepotovati zgodovino poti, ki jo je Bog hodil in jo hodi s človekom.
V pripovedi o stvarjenju beremo opis zemlje, ki je bila pusta in prazna; tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami. In v to temo nad globinami je Bog rekel: „’Bodi svetloba.’ In nastala je svetloba. In Bog je videl, da je svetloba dobra.“
Koliko nam teh nekaj besed z začetka poročila o stvarjenju pove o Bogu. Prva beseda, ki jo Bog spregovori v Svetem pismu, je svetloba: Bodi svetloba. Kako ne bi pomislili na besede apostola Janeza v njegovem Prvem pismu, kjer govori o oznanilu, ki so ga učenci slišali od Jezusa: „Bog je luč in nobene teme ni v njem“ (1 Jn 1,5).
Kaj pa je prva beseda, ki jo v Svetem pismu spregovori Adam? „Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril“ (1 Mz 3,10). Zbal sem se in sem se skril. Stvarstvo, ki ga je Bog podaril človeku, je bilo sama luč, sama svetloba, en sam velik poldan, resnični rajski vrt, človek pa odpre ušesa in srce za hudičeve besede. In luč je ugasnila, vrt se je oddaljil in človek je bil potopljen v temo in bojazen, v strah. Kakor je tako lepo povedal evangelist Janez v uvodu v svoj evangelij, kjer sicer pravi o Jezusu Kristusu, Božji besedi, v kateri „je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela“ (Jn 1,4-5).
To luč nocoj med nami predstavlja velikonočna sveča, ki naj to noč razsvetljuje brez pojemanja in naj se prelije v nebeško svetlobo. Njene pramene naj najde zvezda danica. Tista danica, ki nikoli ne zaide, Kristus, ki se je vrnil od mrtvih, jasno zasvetil človeškemu rodu in živi in kraljuje vekomaj.
Ob njenem plamenu smo tudi mi prižgali svoje plamene, dragi bratje in sestre. Pa ne samo plamenov svečk, ki so se poigravali pred našimi očmi, ko smo poslušali napev hvalnice velikonočni sveči. Ne. V moči življenja Jezusa Kristusa, ki se je vrnil od mrtvih, smo pred časom prižgali tudi plamene svojega Božjega življenja, svojega Božjega otroštva. Nocoj bomo med krstnim bogoslužjem blagoslovili krstno vodo in potem obnovili svoje krstne obljube. Kako močno mora v teh trenutkih v nas živeti želja, da bi ta plamen, plamen moje vere, plamen Božjega življenja v meni, ne zadušila nobena tema, ampak da bi ta plamen vedno znova gorel v svetlobi zvezde danice, Jezusa Kristusa.
Kakor so vode morja Izraelcem, ki so bežali iz Egipta, odprle pot v prostost, v svobodo in zaustavile Egipčane, ki so drveli za njimi, da bi jih obdržali v suženjstvu, tako je tudi krstna voda v vsakem od nas odprla pot v življenje povezanosti z Bogom. Po krstni vodi smo postali otroci dobrega Boga, ki želi, da bi živeli v svetlobi in miru. Tudi mi vedno znova doživljamo divjanje nasprotnih sil, ki nas hočejo vkleniti v verige greha, v temo odpada od Boga. Te besede zvenijo trdo in se zdi, da je v našem življenju drugače. A če se spomnimo pogovora v raju, običajno ne gre za besede, ki bi nas takoj prestrašile. Satan ni neumen. Spregovori besede, ki našo pozornost odvrnejo od Boga in v naše srce vnesejo željo po nečem, kar mislimo, da pogrešamo. In ne da bi se zavedali, stopimo na pot teme. Če bodo naše oči uperjene v svetlobo vstalega Kristusa, bomo zmogli reči ne vsaki skušnjavi, bomo postali gluhi za vsako besedo, ki bi nas odvračala od Njega in bomo Gospodu vedno znova peli pesem, kakor so je peli Izraelci ob prehodu peko morja: „Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen!“ Naše življenje mu bo prepevalo eno samo „alelujo“, saj od veselja ne bomo mogli molčati.
Ko je Bog Izraelce pripeljal v obljubljeno deželo, jih je nehal hraniti z mano, ki jih je preživljala v puščavi, ker so lahko jedli od sadov dežele. Vendar Bog ve, da so sadovi dežele lahko obilni in izdatni, vendar človeku ne morejo dati moči, da bi ostajal zvest, da bi ga ljubil in da bi mu služil. Več ko je sadov dežele in bolj ko so slastni, prej srce pozabi na Stvarnika in se neha zahvaljevati. Zato nam je Jezus, ki je „prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju“ (Jn 10,10), obljubil, da nas ne bo „zapustil sirot“, ampak bo ostal z nami „vse dni do konca sveta“ (Mt 28,20). Z nami ostaja tako, da nam samega sebe daje v jed in pijačo. Tudi nam se bo nocoj izročil v jed, da bi mogli obljube, ki jih bomo obnovili med krstnim bogoslužjem, tudi izpolniti v svojem vsakdanjem življenju.
In takšni, ustvarjeni za svetlobo in z izkustvom teme, umiti v krstni vodi in vedno znova zaprašeni od padcev, nasičeni s kruhom iz nebes in hrepeneči po sadovih zemlje, bomo ugledali svitanje novega dneva. V njem bomo sicer krhki sami v sebi, močni pa v Kristusu, ki se je vrnil od mrtvih, poslani, da postanemo oznanjevalci njegovega vstajenja.
Bratje in sestre, koliko jih je, ki so brez upanja, ki ne verjamejo v prihodnost, ki ne verjamejo več v ljubezen. Kakor apostoli, ki so bili zaprti v dvorani zadnje večerje. Vsi ti potrebujejo nas, naše doživetje Jezusovega vstajenja, naše življenje iz njegove ljubezni, da jih bomo povabili, naj tudi oni vstanejo in ga bodo videli. V tem poslanstvu bomo deležni čudovite skrivnosti: ko ga bomo oznanjali drugim, ga bomo tudi sami srečevali in bomo deležni njegovega pozdrava.
Dragi bratje in sestre, veselo veliko noč. Kristus je vstal! Kristus živi! Aleluja!
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
Sveti oče med velikonočno vigilijo: Vrnimo se v Galilejo prvega srečanja ter vstanimo v novo življenje
Pridiga papeža Frančiška
Noč se bliža koncu in prižigajo se prve luči zore, ko se žene napotijo proti Jezusovemu grobu. Gredo negotovo, izgubljeno, s srci, ki ga para bolečina zaradi smrti, ki je vzela Ljubljenega. Ko pa so prišle do tistega kraja in videle prazen grob, so spremenile smer, zamenjale so pot; zapustile so grob in tekle, da bi učencem oznanile novo pot: Jezus je vstal in jih čaka v Galileji. V življenjih teh žena se je zgodila Pasha, kar pomeni prehod: pravzaprav so prešle od žalostne poti proti grobu k veselemu teku k učencem, da bi jim povedale ne le, da je Gospod vstal, ampak da obstaja tudi cilj, ki ga je treba doseči takoj, Galileja. Srečanje z Vstalim je tam, tja vodi vstajenje. Ponovno rojstvo učencev, vstajenje njihovih src gre skozi Galilejo. Stopimo tudi mi na to pot učencev, ki gre od groba v Galilejo.
Žene, pravi evangelij, »so prišle pogledat grob« (Mt 28,1). Mislijo, da je Jezus na kraju smrti in da je vsega za vedno konec. Včasih se tudi nam zgodi, da mislimo, da veselje srečanja z Jezusom pripada preteklosti, medtem ko v sedanjosti poznamo predvsem zapečatene grobove: naših razočaranj, naših zagrenjenosti in našega nezaupanja, grobove tistega »nič več se ne da narediti«, »stvari se ne bodo nikoli spremenile«, »bolje je živeti iz dneva v dan«, ker »ni nobene gotovosti glede jutrišnjega dne«. Če je tudi nas stisnila bolečina, potlačila žalost, ponižal greh, zagrenil kak neuspeh ali nas nadlegovala skrb, smo tudi mi izkusili grenkobo utrujenosti in videli, kako je ugasnilo veselje v naših srcih.
Včasih smo preprosto začutili napor vsakdanjega življenja, utrujeni od osebnega tveganja pred gumijastim zidom sveta, kjer se zdi, da vedno prevladujejo zakoni najbolj prebrisanih in najmočnejših. Včasih smo se počutili nemočni in malodušni pred močjo zla, ob konfliktih, ki trgajo odnose, pred logiko preračunljivosti in brezbrižnostjo, ki se zdi, da vladata družbi, pred rakom korupcije, ki jo je ogromno, širjenjem krivice, pred ledenimi vetrovi vojne. In morda smo se znašli iz oči v oči s smrtjo, ker nam je vzela blago prisotnost naših dragih ali ker nas je oplazila v bolezni ali nesreči, in smo zlahka postali plen razočaranja in je presahnil vir našega upanja. Tako se zaradi teh ali drugačnih situacij naše poti, vsak pozna svoje, ustavijo pred grobovi in ostajamo negibni v joku in obžalovanju, sami in nemočni ponavljamo svoje »zakaje«. Gre za verigo »zakajev«.
Ženi pa ob veliki noči ne ostaneta ohromljeni pred grobom, ampak, pravi evangelij, sta »hitro zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (v. 8). Prinašata novico, ki bo za vedno spremenila življenje in zgodovino: Kristus je vstal! (prim. v. 6). Istočasno ohranjata in posredujeta Gospodovo priporočilo, njegovo povabilo učencem, naj gredo v Galilejo, ker ga bodo tam videli (prim. v. 7). Bratje in sestre, danes se vprašajmo: »Toda kaj pomeni iti v Galilejo?« Dve stvari: po eni strani iziti iz zaprtosti dvorane zadnje večerje, da bi šli v pokrajino, kjer živijo pogani (prim. Mt 4,15), stopiti iz skritosti, da bi se odprli poslanstvu, uiti strahu, da bi hodili proti prihodnosti. Po drugi strani pa in to je zelo lepo, pomeni vrniti se k izvirom, kajti prav v Galileji se je vse začelo. Tam je Gospod prvič srečal in poklical učence. Iti v Galilejo torej pomeni vrniti se k prvotni milosti, ponovno pridobiti spomin, ki obnavlja upanje, »spomin na prihodnost«, s katerim nas je zaznamoval Vstali.
Kaj nam torej stori Gospodova velika noč? Spodbudi nas, da gremo naprej, da stopimo iz občutka poraza, da odvalimo kamen z grobov, v katere pogosto zapremo upanje, da z zaupanjem gledamo v prihodnost, ker Kristus je vstal in spremenil smer zgodovine; da bi to storili, nas Gospodova velika noč popelje nazaj v našo milostno preteklost. Vrača nas v Galilejo, tja, kjer se je začela zgodovina naše ljubezni z Jezusom, kjer je prvi klic. Zahteva, naj podoživimo tisti trenutek, tiste okoliščine, tisto doživetje, v katerem smo srečali Gospoda, ko smo izkusili njegovo ljubezen ter prejeli nov in svetal pogled nase, na stvarnost, na skrivnost življenja. Bratje in sestre, da bi znova vstali, ponovno začeli, se spet odpravili na pot, se moramo vedno vrniti v Galilejo, to je, da se ne vračamo k abstraktnemu, idealnemu Jezusu, ampak k živemu, konkretnemu in utripajočemu spominu na prvo srečanje z Njim. Da, da bi hodili, se moramo spominjati, da bi imeli upanje, moramo gojiti spomin. To je povabilo: spominjaj se in hodi! Če si boš povrnil svojo prvo ljubezen, začudenje in veselje srečanja z Bogom, boš šel naprej. Spominjaj se in hodi.
Spominjaj se svoje Galileje in hodi proti svoji Galileji. Obstaja »kraj«, kjer si osebno spoznal Jezusa, kjer On zate ni ostal zgodovinska osebnost kot drugi, ampak je postal oseba življenja. Ne oddaljeni Bog, ampak Bog, ki je blizu, ki te pozna bolje kot kdor koli drug in te ljubi bolj kot kdorkoli drug. Brat, sestra, spominjaj se Galileje, svoje Galileje: tvojega klica, tiste Božje Besede, ki je v določenem trenutku spregovorila prav tebi; tistega močnega izkustva Duha, največjega veselja odpuščanja, ki si ga občutil po spovedi, tistega močnega in nepozabnega trenutka molitve, tiste luči, ki se je prižgala v notranjosti in spremenila tvoje življenje, tistega srečanja, tistega romanja … Vsakdo pozna svojo Galilejo. Vsak izmed nas pozna svoj kraj notranjega vstajenja, tistega začetnega, temeljnega, ki je spremenilo zadeve. Ne moremo ga pustiti v preteklosti. Vstali nas vabi, naj gremo tja, da bomo obhajali veliko noč. Spominjaj se svoje Galileje, spomni se je, oživi jo danes. Vrni s k prvemu srečanju. Vprašaj se, kakšno je bilo in kdaj je bilo, obnovi njegove okoliščine, čas in kraj, podoživi čustva in občutke, oživi njegove barve in vonje. Kajti takrat, ko si pozabil na to prvo ljubezen, ko si pozabil tisto prvo srečanje, je začel legati prah na tvoje srce. Doživel si žalost in tako kot za učence se je vse zdelo brezupno, s kamnom za zapečatenje upanja. Brat, sestra, vendar pa vas danes moč velike noči vabi, da odvalite skale razočaranja in nezaupanja. Gospod, ki je vešč prevračanja nagrobnikov greha in strahu, želi osvetliti tvoj sveti spomin, tvoj najlepši spomin, aktualizirati prvo srečanje z Njim. Spominjaj se in hodi. Vrni se k Njemu, ponovno odkrij milost Božjega vstajenja v tebi, vrni se v Galilejo, vrni se v svojo Galilejo!
Bratje, sestre, pojdimo za Jezusom v Galilejo, srečajmo ga in ga častimo tam, kjer čaka na vsakega izmed nas. Poživimo lepoto tistega trenutka, ko smo ga potem, ko smo odkrili, da je živ, razglasili za Gospoda našega življenja. Vrnimo se v Galilejo, vsak naj se vrne v svojo Galilejo, v Galilejo prvega srečanja, in vstanimo v novo življenje!
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
Pridiga škofa Andreja Sajeta na veliko noč 2023
Na veliko noč, v nedeljo, 9. aprila 2023, je novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje daroval slovesno sveto mašo v novomeški stolnici sv. Nikolaja. Pri sveti maši je somaševal apostoloski nuncij v Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich.
Ljubezen je močnejša od smrti
»Ni ga tukaj, vstal je, kakor je rekel! Stopita sem in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem, vstal je od mrtvih«! (Mt 28,6–7).
Velikonočno praznovanje je kot osrednji in največji praznik krščanstva priložnost, da ob zgledu žená in apostolov ter njihovega pričevanja podoživimo vstajenjske dogodke in okrepimo vero, da je Gospod vstal in živi med nami. Velika noč nas vabi k spremembi in ozaveščanju Božjega življenja v nas, kar nas spravi v gibanje. Ne more biti več tako kot doslej. Poglejmo v prazen grob in verujmo, da Gospod živi. Hitro pojdimo tudi mi in povejmo razloge svoje vere bratom in sestram.
Marija steče k Simonu in drugemu učencu in skupaj tečeta do groba. Zakaj vsi tečejo na velikonočno jutro? Ker si vse, kar je povezano z Jezusom, zasluži hitenje v ljubezni. Velika noč nas vabi, da se prebudimo iz dremavosti vsakdanjosti in duhovne lenobnosti ter ozavestimo svoje življenje in priložnosti, ki jih imamo na poti vere in duhovne rasti, ter pospešimo korak!
Ko se vprašamo, kaj je vstajenje, pomislimo najprej na tistega, ki je mrtev in oživi. V evangelijih vstajenje ni samo to. Pri vstajenju gre za žive! To pomeni, da nam Bog podari novo kakovost življenja, ki je tako velika, da presega smrt. Večno življenje ni nagrada, ki jo bodo dobili tisti, ki so delali dobro, temveč smo tega življenja deležni že v sedanjosti. To ozaveščamo vsakokrat, ko obhajamo zakrament svete evharistije, druge zakramente, še posebej, ko molimo veroizpoved.
Vera, da je naše življenje že sedaj prepleteno z Božjim, temelji na podlagi pričevanj tistih, ki so bili zraven ob odrešenjskih dogodkih smrti in vstajenja Božjega Sina. To je zapisano v pismih. Sveti Pavel je izpostavil: »Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus; kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe«. (Gal 2,20)
Velikonočni dogodek daje novo perspektivo življenja. Čas se začne šteti na novo. Vse spravi v hitrejši tek. Pri vstajenju gre predvsem za žive. Marija Magdalena in še druga neimenovana žena gresta h grobu. Ko vidita, da Gospoda ni tam, hitita prestrašeni to povedat učencem. Kar sta videli, ne moreta zadržati zase. Potem v strahu in negotovosti tečeta h grobu tudi Janez in Peter. Janez, ki je mlajši, pride pred Petrom, vendar počaka pred grobom na Petra, ki prvi vstopi v prazen grob.
Velikonočno jutro nam daje podobo Cerkve. Na poti vere imamo verujoči različen tempo in znamo tudi čakati. Ob blagoslovu velikonočnih jedi sem se zapletel v pogovor z možem, ki mi je zaupal, da ne hodi več v cerkev, k blagoslovu jedil pa prihaja. Vera v Vstalega je izkušnja, ki jo doživljamo skupaj, nikoli sami. Pomembna je skupnost, da se o veri lahko pogovarjamo. Spadamo v občestvo, kjer sta pomembna sočutje in pozornost do drugega.
Življenje po veri v vstalega Gospoda je na nek način podobno tekmovanju, kjer eden pride prvi in spozna resnico, vendar je potrpežljiv in čaka na drugega. Pomaga mu. Ta vidik je še posebej pomemben v današnjem času tekmovalnosti in egoizma, kjer so v ospredju učinkovitost, zaslužek, slava in uspeh. Glejmo tudi na druge in bodimo drug do drugega strpni, sodelujmo, iščimo dobro v vsakem človeku, tudi pri drugače mislečih, drugače verujočih ali pri ljudeh, drugačnih prepričanj.
Apostol Janez predstavlja srce in ljubezen, ki je pred avtoriteto in institucijo, ki jo predstavlja apostol Peter, vendar jo zna spoštovati in počakati. Janez je vstopil in videl položene povoje ter veroval. Razume s srcem. Peter, ki je vstopil pred njim, je prav tako videl povoje in prazen grob, vendar takoj še ni verjel. Janez veruje, ker znamenja spregovorijo le srcu, ki ljubi.
Janez je Jezusov ljubljeni učenec zato, ker je dal prednost ljubezni in ne preračunljivosti. Vera ni samoumevna. Križ in bolečina sta nerazumljiva. Pogosto se sprašujemo, zakaj? Vstajenje je stvar vere. Vera ni sklepanje in ne prihaja iz razuma ali matematičnega izračuna. Rodi se iz zaupanja ter preko oči srca, odprtih za resničnost, ki je pred nami.
Da bi verjeli, ne potrebujemo potrditve znanosti in neovrgljivih dokazov. Dovolj je, da pogledamo tisto, kar je pred našimi očmi v svetu okrog nas in v nas. Bodimo pozorni na znamenja in dogodke. Premišljujmo ob Božji besedi, kar se zgodi. Verovati ne pomeni vsega razumeti, temveč verjeti, da je v vsem, tudi v tistem, česar ne razumemo, globlji smisel.
Jezus ni prišel zato, da bi razložil bolečine in križ, ampak je vstal od mrtvih! Dal je prednost dejstvu pred tankočutnim utemeljevanjem. Šokira nas! Želi, da bi mi verjeli dogodkom, ki jih bomo morda nekoč lahko povezali in verovali globlje.
Mnogim se zastavlja vprašanje, zakaj je Jezus vstal od mrtvih? Bog je s tem nakazal, da je ljubezen močnejša od smrti, da življenja, kot je bilo življenje Jezusa iz Nazareta, ni mogoče izničiti. Življenje, ki temelji na ljubezni, ne more poznati smrti, saj, kot pravi Visoka pesem , močna kot smrt je ljubezen, pravi sovražnik smrti je ljubezen! (prim. Vp 8,6)
Ni naključje, da so na velikonočno jutro tisti, ki so izkusili Jezusovo ljubezen, prvi odšli h grobu: žêne in učenca. Prav oni, ki so se že v času Jezusovega tuzemskega življenja čutili ljubljene, so tudi prvi razumeli, da je Jezusova ljubezen premagala smrt. Tudi mi smo povabljeni, da v velikonočnem času prepoznavamo Božje sledi v naših življenjih, poživimo Božjo ljubezen med seboj in krepimo vero.
Gospod je vstal in živi, aleluja. Veselo veliko noč!
Msgr. dr. Andrej Saje,
novomeški škof
Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši na velikonočno nedeljo Gospodovega vstajenja 2023
Dragi bratje in sestre. Ob kakšnih zvokih se običajno prebujate? Vas morda prebudijo radijski zvoki? So prve besede, ki jih slišite, dogodki včerajšnjega dne? Vam spanec pretrga rezek glas budilke? In kaj je prva misel, ki vas prevzame? So to načrti, ki jih imate pred seboj v tistem dnevu. So to skrbi, ki vam že nekaj časa vznemirjajo srce? So to bojazni, kakšni bodo prihodnji dnevi ali v katero smer bo krenil svet?
Iskreno upam, da je bil prvi zvok, ki ste ga slišali danes, čudoviti napev vstajenjske Aleluje. Melodija tega sporočila, ki se ponavlja skozi čas, ki jo tudi mi poslušamo že desetletja in je vendar vedno nova, vedno sveža. Prevzame nas s svojim povabilom, naj tudi mi slavimo Boga, ki je močnejši od vsega, močnejši celo od smrti, in je Jezusa obudil od mrtvih.
Poslušali smo evangelij o Mariji Magdaleni, ki je šla h grobu. Najbrž Magdalene tisto jutro ni bilo potrebno buditi. Bolečina in žalost ob Jezusovi smrti sta bili prehudi, da bi mogla spati. Navsezgodaj, ko je bila še tema, se je podala h grobu.
To je prvo veliko sporočilo velike noči. Ko se znajdemo v temi, ko začne trpljenje zalivati dušo in ko srce postane bolečina, nas lahko obide skušnjava, da bi obmirovali. Da bi se prepustiti temu, kar se je zgodilo. Da bi v sebi pestovati občutek nemoči in se smilili samemu sebi. Da bi dovolili, da nas strah hromi za tesno zaprtimi vrati dvorane zadnje večerje, kakor se je zgodilo apostolom, ali pa za varno zapahnjenimi vrati duše, kakor se dogaja nam.
Marija ni obtoževala ne pismoukov in ne farizejev, ni se pritoževala ne nad Kajfom in ne nad Herodom, ni šla ne k Pilatu ne h kakemu drugemu veljaku. Marija je šla za srcem. Marija se je pustila voditi ljubezni in ta jo je pripeljala do groba, kjer je videla, da je kamen od groba odvaljen.
Koliko časa porabimo za pritoževanje nad vsem, kar se dogaja v našem življenju in v velikem svetu. Koliko veljakov z vseh mogočih področij obiskujemo iz dneva v dan, da jim tožimo nad svojim stanjem, ali pa jih obtožujemo in delamo krive za razmere, v katerem smo. Pri tem se največkrat sploh ne premaknemo nikamor. Vse se dogaja znotraj kroga ljudi, s katerimi se upamo zgražati nad tistimi, na katere kažemo s prstom, največkrat pa celo zgolj v varnem prostoru svojih misli.
Magdalena nas spodbuja, naj gremo ven. Naj ne dovolimo temi, da bi nas zapredla v svoje mreže, ampak naj tudi v temi, morda celo ob bojazni, da se ne bo nikoli več zdanilo, ne ždimo na mestu, ampak gremo ven; da gremo h Kristusu, čeprav smo prepričani, da je mrtev, da leži v grobu, v katerega smo ga položili.
Marija je bila na poti h grobu trdno prepričana, da je kamen zavaljen. Ne samo zavaljen, tudi zapečaten. Evangelist Marko nam to izrecno pove, saj so se žene na poti h grobu med seboj pogovarjale, kdo jim bo odvalil kamen od vhoda v grob.
Pri grobu so spoznale, da je bil njihov strah neupravičen. Kamen je bil odvaljen od groba in Jezusa ni bilo v grobu. Grob je bil odprt in mrzel, kakor je mrzel prazen grob. Vendar praznina ali odsotnost trupla ne moreta potolažiti srca in ga ogreti; še manj pa lahko prebudita vero.
To je res. Prazen grob ne more potolažiti srca in ne more prebuditi vere. Stori pa nekaj drugega. Grob v tistem trenutku na neki način postane nepomemben. Stopi v ozadje. Z vso silo se prebudi odnos, v katerem se zastavi vprašanje: kje je? Kje je Jezus oziroma kje je njegovo telo? Kdo ga je ukradel in kam ga je položil?
Če sta bolečina in žalost Marijo vodili samo do groba, da bi tam objokovala svojega Gospoda, jo sedaj negotovost požene v tek. Poiskati mora Jezusa. Kam naj gre? Steče k Simonu Petru, ki je kljub trikratni zatajitvi še vedno predstavljal oporno točko za skupino učencev. Pri Petru je bil tudi drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil.
Resničnost je pogosto drugačna, kot smo si jo zamišljali, dokler smo ostajali zaprti sami vase. Naše predstave so nam slikale stvari, ki jih dejansko ni in naši strahovi so rojevali težave, s katerimi se nam potem sploh ni bilo treba spoprijeti. Vendar smo morali vstati in začeti delovati, da smo prišli do tega spoznanja. V negibnosti težave postajajo vedno večje, strahovi nas vedno bolj stiskajo, zapahi naše ujetosti so vedno močnejši, mi pa vedno bolj nemočni in usmiljenja vredni. Ko pa dovolimo, da nas ljubezen, beseda ali dejanje drugega človeka prebudi, da nas izvabi iz naše ujetosti in se podamo na pot, začnemo odkrivati, da je resničnost drugačna, kot jo slikajo naše predstave.
Ko je Marija Petru in Janezu povedala, da so »Gospoda vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili,« je dejavnost iskanja preložila na oba apostola. Do tedaj sta bila tudi ta dva v krču žalosti in strahu. Ob Marijinem sporočilu, ob njenem vprašanju – kam so ga položili – tudi onadva nista mogla več ostati na mestu. Šla sta ven in se odpravila h grobu. Kakor so prazen grob in vprašanja, ki so se ob tem porodila v Mariji, Marijo pognali v tek, tako sta ob Marijinem sporočilu tudi oba apostola začela teči – ta dva proti grobu.
Drugi učenec je Petra prehitel in prišel prvi h grobu. Zakaj? Navadno rečemo, da zato, ker je bil mlajši. Vendar je odnos med Petrom in drugim učencem globlji od zgolj razlike v letih. Pri zadnji večerji drugi učenec vprašuje Jezusa, kdo ga bo izdal, ne Peter. Ko so Jezusa prijeli, je drugi učenec šel na dvorišče velikega duhovnika, medtem ko je Peter ostal zadaj in ga zatajil. Na Kalvariji je ob Mariji in nekaterih ženah drugi učenec; Peter je pobegnil. Ob prikazanju na Tiberijskem jezeru je oni drugi učenec, ki ga je Jezus ljubil, prvi spoznal Gospoda na obali; Peter se je tega zavedel šele pozneje. Tudi v današnjem odlomku je drugi učenec prvi pritekel h grobu, ni pa prvi stopil v grob. Dal je prednost Petru.
Peter je stopil v grob. Videl je mesto, kjer je ležalo Jezusovo telo, videl je povoje in prtič, posebej zvit na drugem mestu. Skratka, stal je v grobu in videl vsa znamenja smrti, le Jezusovega telesa ni bilo tam. In v Petru se ni zgodilo nič. Videl je in ni veroval.
Za Petrom je vstopil v grob oni drugi učenec, ki je prvi pritekel h grobu. Ta pa je videl in veroval. Videl je vse, kar je pred njim že videl Peter, vendar so dejstva, ki se Petra niso dotaknila, drugemu učencu zadostovala, da je veroval. Gre za vrhunec njegove poti k veri v vstalega Gospoda. Ob znakih smrti (grob, povoji, prt na obrazu …) začne slutiti zmago življenja.
Novica o vstajenju je začela svojo pot v svet. S težavo je osvajala srca apostolov. O tem nam največ pove zgled apostola Tomaža. A njena pot je bila nezadržna. Ne zaradi sposobnosti in gorečnosti apostolov. Ne iz njihove intelektualne moči ali njihove brezpogojne vere. Kolikokrat je moral Jezus stopiti prednje in jim pokazati prebodene roke in stran, da je stopil led njihovega nezaupanja in nevere. Vendar je ostajal z njimi. Prihajal jim je naproti v težavah njihove vere, jih spominjal na vse, kar jim je že prej povedal in obujal v njih željo po prihodu Svetega Duha. Močni zaradi Jezusove bližine in posvečeni po delovanju Duha so oznanilo o Jezusovem vstajenju ponesli do skrajnih meja zemlje. Vse do naših časov. Vse do nas, ki smo zbrani v tem velikonočnem jutru.
Dragi bratje in sestre. Naj v vsakem izmed nas danes dozori odločitev, da se bomo tudi mi v vsaki noči, v vsaki temi, podali iskat našega Gospoda. Pri tem moramo vedeti, da za vztrajanje na poti iskanja potrebujemo druge ljudi, ki bodo hodili z nami, ki bodo iskali skupaj z nami. Da bomo drug drugemu v oporo on spodbudo. Vera v Jezusa Kristusa je vera občestva, ne zasebno doživljanje posameznika. Tako bomo postajali sinodalno občestvo. In ne pozabimo, da smo kot iskalci hkrati že tudi oznanjevalci.
Morda današnji človek bolj kot dokončne odgovore, ki jim velikokrat ne verjame, potrebuje spodbudo k iskanju. Povabilo, naj stopi iz ujetosti, naj odpre zapahe in se poda na pot iskanja. Skupaj z nami. Vsak dan v novo velikonočno jutro, ki se začne v temi in se konča v večeru srečanja z Vstalim Jezusom. Ko ga bomo zares srečali, ko nas bo nagovorila njegova beseda in objel njegov usmiljeni pogled, se velika noč ne bo nikoli končala. Amen.
Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit
Vir: SŠK
