»Naša državna televizija recimo kulturnega programa ob osvetlitvi smreke na najbolj znanem trgu na svetu ni neposredno prenašala. Pa sem prepričan, da bi si velika večina slovenskih državljanov tak program z veseljem ogledala. Televizija pa bi se lahko pohvalila z izjemno gledanostjo,« nam je v pogovoru dejal dr. Sebastijan Valentan, ki je nedavno na Papeški univerzi Santa Croce v Rimu doktoriral s področja državnega religijskega prava in mednarodnega prava človekovih pravic.
Sebastijan Valentan je doktor kanonskopravnih znanosti, sodnik na cerkvenem sodišču v Mariboru in sodelavec Inštituta za kanonskopravne vede pri Katedri za cerkveno pravo na Teološki fakulteti. Je član in tajnik Ekspertne skupine za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih pri Slovenski škofovski konferenci ter odvetnik in zastopnik v cerkvenih kazenskih postopkih. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije ga je za mandatno obdobje do 31. 12. 2021 imenovalo za strokovnjaka Republike Slovenije v delovni Skupini odprte metode koordinacije za večjezičnost in prevajanje pri Evropski komisiji. Je redni član kanonskopravnih društev Velike Britanije in Irske, Kanade in Hrvaške. V prvem sklicu Sveta Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (2018−2019) je bil njegov član. V duhovnika je bil posvečen leta 2010 in ta čas opravlja tudi funkcijo župnijskega upravitelja v Malečniku. Na Papeški univerzi Santa Croce v Rimu je nedavno doktoriral s področja državnega religijskega prava in mednarodnega prava človekovih pravic. Intervju je bil posnet decembra 2020, malo pred božičnimi prazniki.
Gospod Valentan, najprej iskrene čestitke za uspešen zagovor doktorske naloge iz cerkvenega prava.
VALENTAN: Hvala, da ste to opazili in boglonaj za čestitke.
O vsebini doktorata malce kasneje, povejte nam, kako ste doživeli nedavno srečanje s papežem Frančiškom?
VALENTAN: To so srečanja na najvišji ravni. Rokovati se z voditeljem poldruge milijarde katoličanov in nesporno svetovno moralno avtoriteto je seveda posebna čast in svojevrstno doživetje. Papež je bil izredno dobro razpoložen, zahvalil sem se mu za prepotrebne reforme, ki jih izvaja na področju kanonskega prava – pravo je vendarle nekaj živega – vsega pa vam, razumite, ne morem povedati.
Kaj za vas pomeni, da Trg sv. Petra v Vatikanu krasi slovensko božično drevo iz kočevskih gozdov?
VALENTAN: Gre nedvomno za izredno promocijo Slovenije v svetu. Tega si mnogi niti ne znajo predstavljati. Ko smo vstopali na Petrov trg, so vzporedno z nami vstopali tudi akreditirani novinarji z vsega sveta, ki so želeli neposredno prenašati trenutek osvetlitve slovenskega drevesa. Rekel bi, da jih je bilo blizu 200. Škoda, da tega potenciala, ki ga tak dogodek ima, pri nas ne znamo unovčiti. Naša državna televizija recimo kulturnega programa ob osvetlitvi smreke na najbolj znanem trgu na svetu ni neposredno prenašala. Pa sem prepričan, da bi si velika večina slovenskih državljanov tak program z veseljem ogledala. Televizija pa bi se lahko pohvalila z izjemno gledanostjo. Nekaj nepozabnega je bilo, ko je na trgu zadonela slovenska himna, ki jo je izvajala godba vatikanske žandarmerije, in nato odlična predstavitev Slovenije na velikem zaslonu v sliki in pesmi. V tem dogodku je veliko simbolike. Smreka je visoka 30 metrov – 30. obletnica slovenskega plebiscita, stara je 75 let – torej je začela rasti leta 1945, pa še iz kočevskih gozdov prihaja – je treba temu še sploh kaj dodati?
Je pa papež Frančišek sprejel tudi slovensko delegacijo. Mogoče veste, ali je prejel tudi povabilo za obisk v Sloveniji?
VALENTAN: Vem, da je papež vabilo slovenskih državnih oblasti že večkrat prejel. Njegov obisk nas ne bi samo potrdil v veri, ampak bi nam vlil novega upanja in dal zagona za naprej. Kamorkoli pride papež, vse ponori. Vsi ga želijo videti, se rokovati z njim, ga fotografirati. Je magnet, ki privablja množice tako vernih kot nevernih. Vsakdo lahko začuti, da je resnično božji poslanec, ki prihaja naproti človeku. Zaradi pandemije že nekaj časa ni potoval, bo pa marca odpotoval v Irak, kjer ga bo sprejel Slovenec, apostolski nuncij nadškof Mitja Leskovar. Kaže, da se je odločil, da bo potoval na zares tvegana območja, kjer lahko njegova navzočnost ljudem pomaga k boljšemu življenju. Ne vem, ali je v Sloveniji res tako hudo, kot želijo nekateri prikazati. Mislim, da nam gre kljub vsemu kar dobro.
Kaj menite, bo novi koronavirus odgnal vernike iz cerkva? Se bomo navadili svete maše spremljati preko TV, aplikacij …?
VALENTAN: Vesel sem, kadar me župljani pokličejo in prosijo za prejem svetega obhajila. To pomeni, da je njihova vera v Boga živa, da si želijo Njegove navzočnosti v svojem srcu. Saj veste, lizati steklo na izložbi slaščičarne ali pa pravi sladoled ni enako. In tako je s spletnimi ali pa televizijskimi mašami. So res samo izhod v sili, nikakor pa ne trajna rešitev. Preseneča me, da so se nekateri navadili lagodnosti in ne pridejo v cerkev, ker jim je ljubše sedeti na sedežni, po možnosti v pižami, in od tam gledati mašo. Kljub vsemu je mogoče priti v cerkev, seveda ob poprejšnji najavi, in prejeti Jezusa pod podobo hostije. Izgovori, da nekdo v božjo hišo ne pride, se hitro najdejo in jih je lahko veliko, vsak pa naj pri sebi premisli, ali so res upravičeni.
Smo ljudje res postali tako neobčutljivi za stisko drugega ali je vzrok za nagajanje pri spoštovanju ukrepov zaradi epidemije kje drugje? Kakšno vlogo imajo pri tem mediji?
VALNETAN: Reakcije v vsem tem konglomeratu so res neverjetne. Da smo v težki zdravstveni situaciji, vidimo vsi. In prav podobno je v drugih delih sveta. Nič drugače ni v Sloveniji kot recimo v Avstriji ali na Portugalskem. Vsi si želimo premagati to zlo, ki nas obdaja. Pred kratkim sem bil v Rimu – ljudje dosledno nosijo maske. Kaj pa pri nas? Najprej smo imeli bicikliste, sedaj imamo avtomobiliste, ki v teh zaostrenih razmerah protestirajo. Zakaj? Ker ne morejo na »kuhančka«? Lepo vas prosim! To so izredno egoistične drže. Mediji se ne morejo izogniti odgovornosti, da se je virus tako razširil. Krivično je le to, da jim ne bo treba polagati računa, ker ljudje hitro vse pozabijo.
Naj se navežem na (ne)pluralizem medijev v Sloveniji. Vaša doktorska disertacija ima naslov: Vera in pravice vernikov v sredstvih družbenega obveščanja v Sloveniji – zakonodaja in izzivi. Kaj vas je tako razjezilo, da ste se lotili te teme?
VALENTAN: Že več kot deset let natančno spremljam pojavnost verskih vsebin v slovenskih medijih, v glavnem seveda v državnem mediju, na Radioteleviziji Slovenija, ker ga vsi plačujemo, pa tudi v zasebnih medijih. Aktivno sem sodeloval tudi v prizadevanjih za ustrezno umestitev verskih oddaj in novic v javni medij. Stvari se le počasi premikajo, vedno nekdo pritiska na zavoro, četudi vozimo v breg. Težko je razumeti, da verni ljudje še vedno nimamo pravega mesta v javnih sredstvih družbenega obveščanja, posebej še večinsko katoliško prebivalstvo.
Uradno Oddelka za agitacijo in propagando (Agitprop), kot je bil v rajnki državi, res nimamo več, a zdi se, da je neuradno ta še vedno navzoč.
VALENTAN: Pravilno ugotavljate. Bodite pozorni: ko se bližajo veliki krščanski prazniki, kot sta velika noč ali božič, bodo ob prazničnih novicah vedno še negativne, uperjene proti Cerkvi, njenim predstavnikom in vernikom. Spominjam se, da je bil v enem od osrednjih slovenskih dnevnih časopisov objavljen lep in velik prispevek o papežu Frančišku, a nekaj strani naprej še večji članek o škandalih v Cerkvi. Vsako dobro novico je torej treba »uravnotežiti« z negativno, da bo dosežena politična korektnost. Brez skrbi, dobro smo opazovani in spremljani.
Poseben poudarek ste pri raziskovalnem delu, kot pravite sami, »namenili vlogi državne Radiotelevizije Slovenija in njenemu postopnemu vključevanju oddaj z versko vsebino ter s tem povezanimi problemi«. Kaj ste ugotovili?
VALENTAN: Da je verskih oddaj v primerjavi z drugimi kategorijami še vedno najmanj, da slovenska verska glasba le redko najde mesto na prvem radijskem programu, ki naj bi bil najbolj splošen, da spletna stran Radiotelevizije Slovenija nima posebnega zavihka za verske dogodke in da se te resne vsebine večkrat znajdejo pod zavihkom svet zabave … Opažam tudi to, da slovenski novinarji zelo slabo obvladajo religiozno terminologijo, čeprav se verski dogodki tudi znajdejo v njihovi ponudbi. Včasih preprosto prevajajo novice tujih medijev, ne da bi se pri kompetentnih ljudeh pozanimali za ustrezno poimenovanje. Zadnji tak primer je bil recimo, ko je papež umestil nove kardinale. Slovenska tiskovna agencija je zapisala, da je papež imenoval nove kardinale. Pa to sploh ni bilo res, ker jih je imenoval že mesec dni prej. In druge medijske hiše so od nje novico papagajsko povzele, brez vsake presoje in očitno ob pešanju spomina, saj so o tem, da je papež imenoval nove kardinale, pisale že pred mesecem dni. Nekateri so novico zabelili celo s tem, da je papež nove kardinale posvetil, kar pa v Katoliški cerkvi sploh ne obstaja.
V doktorski dizertaciji ste sistematično in pravno argumentirano predstavili tudi emblematične primere iz slovenske medijske krajine, v katerih je prišlo do kolizije dveh pravic − pravice do svobode izražanja in verske svobode. Eden od primerov je fotografija poslanca, ki se z družino udeležuje svete maše na Brezjah in ki je v tedniku objavljena ob bok družinski fotografiji nemškega nacističnega politika Goebbelsa. Kaj so drugi primeri?
VALENTAN: V tej zvezi imamo potem še medijski linč ali napad na slovenskega kardinala Franca Rodeta z očitki o njegovem domnevnem očetovstvu – v začetku se je pisalo, naj bi bil celo oče več otrok, ne le enega, Petra Stelzerja. Z testom DNK je kardinal vsem zaprl usta, mnogi niso pričakovali, da bo v ta test resnično privolil. Čeprav je kardinal iz te zgodbe izšel kot zmagovalec, pa človeka to seveda zaznamuje za vse življenje. Narejena je velika moralna in osebna škoda, pot do pravice pa je dolgotrajna. Obravnaval sem tudi kazensko ovadbo zoper dr. Tadeja Strehovca, generalnega tajnika Slovenske škofovske konference. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je namreč na predlog petnajstih tožiteljev začelo kazenski pregon zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Strehovec naj bi ga bil storil s tem, ko je na spletni strani 24kul.si dopustil objavo prispevka z naslovom Seznam članov abortivnega lobija, ki nasprotuje pravici do življenja nerojenih punčk in fantkov. Tožilstvo je kasneje kazenski pregon opustilo, posredno pa se je vanj vmešal celo nekdanji predsednik republike Milan Kučan. Do grobega posega v versko svobodo je prišlo tudi v primeru, ko se je na zgoščenki glasbene skupine Strelnikoff pojavila podoba brezjanske Marije, ki namesto Jezusa pestuje kronano podgano, in v primeru umetniške predstave Duetta Eclipse, ko je gola ženska z ljubimci pod svojim plaščem parafrazirala podobo Matere Božje s Ptujske Gore, imenovane tudi Zavetnica s plaščem.
Kaj je bilo s pravnega vidika v naštetih primerih kršeno?
VALENTAN: Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega. To je osnovno načelo, ki v omenjenih primerih ni bilo spoštovano. Bilo je celo krepko prekoračeno. V tej zvezi govorimo seveda tudi o ustavno zagotovljeni pravici do spoštovanja človekove osebnosti in njegovega dostojanstva, ki se prepleta s pravico do verske svobode in svobode izražanja. Slednjo Evropska konvencija o človekovih pravicah lepo pojasni, ko pravi, da to vključuje tudi določene dolžnosti in odgovornosti in je lahko zato njeno izvrševanje podrejeno obličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in so nujne v demokratični družbi zaradi preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj, za varovanje zdravja ali morale, za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi. V imenu umetniške svobode so velikokrat teptane druge pravice in svoboščine, po mojem mnenju neupravičeno.
Pri raziskovanju ste morali sodelovati tudi s slovenskim pravosodjem. Kako kooperativni so bili?
VALENTAN: Priznati moram, da sem naletel na kar nekaj težav, kadar sem želel pridobiti določene podatke, ki bi pomembno osvetlili neko problematiko. Pri nas je še kar veliko skrivanja. Nekdo lahko vse reče, in to javno, lahko žali in ponižuje, javnost pa ne sme izvedeti, kako se je neki upravni, predkazenski ali kazenski primer končal, četudi gre za javno osebnost, ki se je še dodatno izpostavila. Kolega Jurij Toplak se zavzema za zakonsko ureditev, da bi bile sodbe sodišč javno dostopne, kot so recimo v drugih evropskih državah ali kot so javni spisi Evropskega sodišča za človekove pravice. Pri tem ga absolutno podpiram in verjamem da tudi številni drugi. Politično motivirani sodni procesi, ko nisi vedel, česa si obtožen, so menda že mimo.
Zapisali ste, da želi »doktorska naloga prispevati k večji odprtosti za vprašanja, povezana z vero v javnem okolju, posebej še v medijskem svetu, in pokazati, da imajo pravice vernikov v sredstvih družbenega obveščanja v Sloveniji pravno podlago tako na ustavni kot zakonodajni stopnji«. Kaj to pomeni v praktičnem življenju?
VALENTAN: Gre preprosto za to, da tudi verni ljudje uživamo pravno varstvo. Potrebna je večja angažiranost laikov. Pravice na papirju niso dovolj. Dejanja štejejo. In pravice lahko uveljavljamo. Če bi recimo 500 ljudi napisalo pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev na RTV Slovenija ali pa generalnemu direktorju in v njem izrazilo pričakovanje, da se sveta maša neposredno prenaša na prvem televizijskem programu tudi po epidemiji, bi bil to sijajen odmev in vodstvo tega medija bi se moralo odzvati. Večkrat je naša pasivnost vzrok, da gre vse mimo nas, da se odvija tako, kot hočejo drugi, ki so bolj aktivni. Ali pa, da odreagiramo, ko v medijih vidimo ali slišimo kakšno neresnico, laž in zavajanje ali pa celo diskriminacijo na podlagi vere. Treba se je ustrezno odzivati, ne pa pametovati doma na fotelju. Škarje in platno imamo v rokah mi.
Kaj zaželeti bralcem ob letošnjem božiču?
VALENTAN: Predvsem to, da bi bili strpni, razumevajoči, ljubeči. Da bi v drugem videli nekaj dobrega, pozitivnega, lepega. Vsak človek je Božja stvaritev in v svojem bistvu ne more biti slab. Pomagajmo v drugem odkrivati tisto dobro in plemenito. Imejmo radi svojo domovino, svoj kraj, okolje, kamor nas je postavila Božja previdnost. Blaženi Anton Martin Slomšek je dejal: Sloga jači, nesloga tlači. Uresničujmo to, kar pravi France Prešeren: Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo. Ne grenimo si življenja, ki je tako zelo kratko v primerjavi z večnostjo, ki je še vsa pred nami. Žal mi je za vse tiste, ki jih je pandemija odnesla s seboj, in sočustvujem z njihovimi domačimi. Kar nekaj ljudi sem v zadnjem času pospremil k večnemu počitku. A vendar, mi ostajamo tukaj in prihaja Luč, Kristus, ki razsvetljuje temine srca in duha. Samo Bog nas lahko resnično osreči in samo On je upanje, po katerem hrepenimo. Občuten božič in vse samo najboljše v prihajajočem letu voščim.
Intervju je bil objavljen decembra 2020 v predbožični številki Demokracije.
Pogovarjala se je Petra Janša
