Drugo velikonočno nedeljo imenujemo bela nedelja, ker je v skladu s tradicijo takrat končana velikonočna osmina, katahumeni, ki so na velikonočno vigilijo prejeli in oblekli belo oblačilo, pa so ga šele takrat lahko slekli. Zadnji dve desetletji pa ima ta nedelja tudi naziv »nedelja Božjega usmiljenja«, saj je Jezus sv. Favstini Kovalski naročil, da se praznik Božjega usmiljenja praznuje prav na to nedeljo.
Zanimivo je sicer, da na to nedeljo poslušamo evangelijski odlomek o tem, kako se je Jezus prikazal apostolom in sicer na sam dan vstajenja ter teden kasneje. Ob tem jih je vedno pozdravil »Mir vam bodi!« Ob prvem srečanju je Jezusa pričakala samo deseterica apostolov, saj Tomaža, ki ga pisec evangelija imenuje »Dvojček« (to naj bi dejansko pomenilo njegovo ime v aramejščini), ni bilo zraven. Ta dogodek sicer opisuje evangelist Janez, ki je bil eden izmed apostolov.
Marsikdo se sprašuje, v kakšni meri je ta dogodek povezan z Božjim usmiljenjem. Apostol Tomaž je tisti, ki ga v naši kulturi imenujemo za »nejevernega Tomaža«. Kot precej drugih apostolov je bil tudi on ribič, ki si je služil kruh z ribarjenjem na Genezareškem jezeru, zelo verjetno v Kafernaumu, kjer je Jezus preživel precej časa svojega javnega delovanja. Ni znano, zakaj tega apostola na dan vstajenja ni bilo zraven. Zelo verjetno je bil ob prvih novicah o vstajenju ogorčen in malodušen, zato je zapustil ostale enajstere in odšel v samoto. Verjetno ni odšel prav daleč, saj so ga našli in pregovorili, da se je vrnil nazaj in tako pričakal novo Jezusovo prikazovanje. Spomnimo: že ob najavi Lazarjeve smrti, ko se je Jezus z učenci spet odpravljal v Betanijo, je Tomaž izrazil dokaj dvoumno trditev: »Pojdimo, da še mi umrjemo z njim!« (Jn 11,16) Pa čeprav ni znano, ali je mislil Lazarja ali na Jezusa, ki so mu judovski oblastniki že grozili s smrtno obsodbo. Apostol Janez prav tako navaja Tomaževo vprašanje Jezusu ob slovesu: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« (Jn 14,5)
Tomaž se torej vrne v občestvo in na nek način s tem pritrdi Jezusovim prilikam, ki se tičejo npr. izgubljene ovce, izgubljenega sina, itd. Spet je med svojimi brati, tam, kamor ga je Jezus poklical. Ni povsem jasno, pod kakšnimi pogoji se je vrnil in s čim so ga prepričali. In Jezus se znova prikaže in takoj izzove Tomaža, ki je prej zagotavljal, da ne bo veroval. Sedaj je postavljen pred dejstvo: Gospod je res vstal, pred njim stoji, a ne kot duh, ampak kot pravi človek s poveličanim telesom in s – poveličanimi ranami. In Tomaž ponižno izpove vero.
Jezus ne odklanja Tomaževega dvoma. Razume ga v njegovi ranjenosti, v njegovem iskanju, v njegovi stiski. Zaveda se, kako je strašno izkustvo velikega petka apostole prestrašilo, jih potisnilo v obup. Kako je sploh mogoče, da bi ob vsem tem njihov Učitelj lahko premagal smrt, če se je pustil, da so ga mučili in umorili? Jezus ne čaka, da bo Tomaž pričel verovati. Sam se skloni k njemu, sam ga poišče. Tako kot dobri pastir, ki gre iskat izgubljeno ovco. Ne čaka, da ga bodo drugi poiskali. Ne obsodi nevernega apostola, ki želi izkustveno doživeti srečanje z Odrešenikom. A vendarle blagruje tiste, ki niso videli, a so verovali. Kaj pomeni verovati? Ne samo verjeti, ampak biti zvest, priznavati delovanje Boga onkraj svojega miselnega in čutnega izkustva.
In prav to je jedro Božjega usmiljenja: Jezus prihaja naproti, nam ponuja možnost zveličanja, čeprav smo sami oddaljeni od njega. Razodetje sv. Favstini Kovalski je bilo dejansko samo potrditev resnice iz Svetega pisma, da usmiljenje slavi zmago nad sodbo (prim. Jak 2,13). Razodel ji je tudi sveto podobo – Jezusa, iz čigar strani izhajata dva žarka, bel in rdeč. To sta kri in voda, kar je v svojem pasijonu posebej poudaril apostol Janez. In ravno na belo nedeljo v drugem berilu beremo, da je Jezus prišel »z vodo in krvjo« (1Jn 5,6).
»Obljubljam, da se tisti, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil. Že na tem svetu mu obljubljam zmago nad sovražniki, posebno še v smrtni uri. Jaz, Gospod, ga bom varoval kakor svojo čast. Žarki na sliki označujejo kri in vodo, ki je pritekla iz globine mojega usmiljenja , takrat, ko je moje srce, umirajoče na križu, bilo prebodeno s sulico. /…/ Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja . Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči,« je Jezus razodel sv. Favstini, kar je sicer zapisala v svojem dnevniku.
G. B.
