Danes, 4. septembra, v koledarju najdemo kar dve Rozaliji iz Italije. Prva je iz Sicilije, druga pa iz osrednje Italije (Viterbo). Njuno ime nas spominja na rožo (lat. rosa).
Najstarejši življenjepisi Rozalije iz Sicilije, ki je bila najbrž bazilijanska redovnica, so nastali šele kakšnih štiristo let po njeni smrti, zato se nanje ni povsem zanesti. Iz njih bi se dalo izluščiti nekaj dejstev. Rozalija iz Palerma je živela v 12. stol. na otoku Siciliji. Rojena je bila okoli leta 1130 v mestu Palermo, kjer je imel svoj dvor sicilski kralj Roger II. Po materi je bila Rozalija v sorodu z njim, njen oče grof Slnibald pa je bil gospodar nad mestecema Coschina in Rosa. Rozalija se je razcvetela v pravo rožo. Vzgajali so jo kot kraljično. Ko je kazalo, da bo dobila bogatega ženina, pa se je pred snubci umaknila v samoto. Naselila se je v votlini na Monte Reale (Kraljevski gori) nad mestecem Coschino. S seboj je vzela le razpelo (križ) in nekaj nabožnih knjig. Tam je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom.
Zdelo se ji je, da je preblizu ljudi, zato se je umaknila v še bolj divjo in skoraj nepristopno skalnato votlino na gori Monte Pelegrino (Romarski gori), od koder je zrla dol na Palermo. Tam je živela še bolj spokorno. Umrla je po šestnajstih letih samotnega življenja na današnji dan okoli leta 1166, stara nekaj nad trideset let. Ko so čez več let slučajno našli njeno truplo, je bilo nestrohnjeno. Pravijo, da ga je apnenčasta voda, kapljajoča s stropa, obdala s tanko plastjo prozornega kamna. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi je držala križec. Kar v votlini so ji napravili grob.
Ko je leta 1624 v Palermu divjala kuga, so njene posmrtne ostanke prenesli v mestno stolnico, kjer počivajo še danes. Od tedaj jo častijo kot zavetnico proti kugi. Je pa tudi zavetnica mesta Palerma. Popotnika, ki se pripelje v mesto z ladjo, v pristanišču že od daleč pozdravlja njen kip z iztegnjenimi rokami. Na njen god imajo v Palermu vsako leto procesijo z njenim kipom. Domačini in otoški romarji posebno radi obiskujejo votlino na gori Monte Pelegrino, kjer se je Rozalija Jezusu na ljubo odrekla posvetni ljubezni in prijetnostim dvornega življenja, ko je izbrala življenje v molitvi in pokori.
Svetnico upodabljajo kot puščavnico v rjavi obleki in z razpuščenimi lasmi, z vencem belih rož na glavi, z razpelom in mrtvaško glavo v rokah ali opasano s spokorno verigo.
Kaj pa njena soimenjakinja iz Viterba? Bila je najstnica, ki je skoraj popolnoma sama spreobrnila svoj kraj. Kljub temu so njeno prošnjo za vstop v samostan zavrnili, ker ni imela dote! Roza je že od otroštva zelo rada molila. Ko je imela deset let, se ji je prikazala Devica Marija. Ozdravila jo je od hude bolezni in ji rekla, naj se pridruži frančiškanskemu tretjemu redu in naj mesto Viterbo kliče k pokori. Oblečena v revno obleko in oborožena z razpelom je Roza hodila po ulicah svojega mesta in svarila someščane, naj spremenijo svoje življenje. Revnim je prinašala kruh. Ob zaostritvi odnosov med cesarjem Friderikom II., ki je imel oblast nad Viterbom, in papežem je Roza podprla papeža, zato je bila s svojo družino izgnana iz domačega kraja. To ji ni vzelo poguma in je neustrašno oznanjala svojim novim sokrajanom. Dve leti pozneje se je vrnila v Viterbo z željo, da vstopi v samostan, a so jo zavrnili zaradi tega, ker je bila revna.
Roza je prerokovala, da bo sprejeta po smrti. Tako se je tudi zgodilo: njeno telo so prenesli v samostan potem, ko je umrla v osemnajstem letu starosti. »Živi tako, da te ne bo strah smrti,« je dejala. »Za tiste, ki na tem svetu veliko ljubijo, smrt ni nekaj strašnega, temveč je sladka in ljuba.«
vir: Silvester Čuk: Svetnik za vsak dan, exodus.si, Družina
