Gospa Jožica Ličen iz Ajdovščine, prostovoljka, publicistka in humanitarna delavka, je nedavno prejela odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Katoliške cerkve v Sloveniji. Podelil ji ga je msgr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference.
Gospo Jožico Ličen pozna vsa Slovenija, zamejstvo, Evropa in svet kot neutrudno sodelavko Karitas, ki je že dobra tri desetletja njegova močna gonilna sila. Z njo smo se pogovarjali na njenem domu, saj je zadnji dve leti zaradi bolezni manj mobilna, vendar pri Karitas še vedno enako aktivna.
Jožica Ličen je doma iz kraja Cesta pri Ajdovščini, je mati dveh odraslih hčera in nona petim vnukom, mož Ciril je pokojni. Jožica je že več kot 30 let del velike mreže Slovenske Karitas. Do pred dveh let, ko je zbolela, je bila ravnateljica Škofijske Karitas Koper, sedaj je pomočnica. Je ustanoviteljica mednarodne slikarske kolonije na Sinjem vrhu Umetniki za Karitas, katere izkupiček razdelijo med pomoči potrebne. Za svoje humanitarno delo je prejela številna priznanja.
Pri Karitas ste aktivni že 33 let. Kakšne funkcije ste opravljali?
Žal sem se morala zaradi avtoimune bolezni že pri 42. letih upokojiti. Vendar sem želela še kaj dobrega storiti za ljudi, pa čeprav so bile moje zmožnosti zaradi bolezni omejene. Tako sem se pridružila Karitas najprej kot članica Župnijske Karitas, kasneje so me določili za vodjo odbora za materialno pomoč. Do upokojitve sem namreč na občini delala v finančni službi, zadolžena za odmero davkov. Sicer sem si pri Karitas želela kakšne druge zadolžitve, a v tej organizaciji nisi pomemben kot posameznik, ampak je pomembno sodelovanje, koordinacija. Če ne sodeluješ z ljudmi, nisi nič. Kasneje sem postala namestnica ravnatelja Škofijske Karitas za Primorsko in tudi sama ravnateljica do pred dveh let, ko sem nenadoma zbolela, bila operirana in pristala na vozičku. Sedaj, ko sem okrevala, sem pomočnica ravnatelja. Bila sem tudi članica sveta Slovenske Karitas. To je široka mreža, v kateri sodeluje 10.000 prostovoljcev, samo v Karitas Škofije Koper nas je ok. 1000. Karitas kot karitativna dejavnost Cerkve je bila pred osamosvojitvijo Slovenije uradno prepovedana. Danes je drugače.
Nedavno ste za svoje delovanje pri Karitas dobili najvišje odlikovanje, ki ga slovenski škofje podeljujejo posameznikom ali ustanovam, ki so se izkazali s posebnim zvestim služenjem Cerkvi med Slovenci – odličje sv. Cirila in Metoda. Kaj vam to priznanje pomeni?
V utemeljitvi za to priznanje so med drugim zapisali: »Gospa Jožica Marija Ličen je s predanim in inovativnim karitativnim delom vnesla v slovenski prostor nov način razumevanja prostovoljstva …« Naj ob tem pojasnim, da tisti, ki me poznajo, vedo, da nikoli nisem delovala zaradi priznanj, vedno so bili zame na prvem mestu ljudje v materialnih, duševnih in duhovnih stiskah. Vseskozi sem prepričana, da človek ne živi samo od kruha, zato sem hvaležna, če ljudje in javnost v mojem delu pri Karitas začutijo prav to. Prostovoljstvo je dodana vrednost vsake družbe. In če gledam nazaj, ničesar na tem področju nisem naredila sama, temveč smo karitativni sodelavci vsa leta vse delali skupaj.
Kako ste usklajevali karitativno delo pri Karitas in družino?
Veliko sem bila odsotna, poleg organizacijskega in koordinacijskega delovanja pri Karitas sem se doma in v tujini udeleževala izobraževalnih seminarjev za sodelavce Karitas, pri projektu Umetniki za Karitas smo poleg vsakoletnih slikarskih kolonij na Sinjem vrhu izpeljali 370 razstav doma in v tujini, bila sem koordinatorka pri mednarodnem programu Evropska hrana (2006–2011) in še kaj. Vendar me družina ni omejevala, mož me je vedno podpiral, mi pomagal, me tudi kdaj pokritiziral, če sem pretiravala. In če podporo družine povežem s simboliko odličja, ki mi je bilo podeljeno, je moja osebna misel taka: izpostavila bi dva pokončna moža, ki sta nosila imeni sv. Cirila in Metoda – moža Cirila, žal pokojnega, z njegovo nesebično podporo, in pa škofa Metoda, ki je leta 1990 ustanovil Škofijsko Karitas Koper ter nas vedno opominjal in spremljal. Čutite, koliko simbolike se skriva v tem odličju? Zato hvala Bogu in vsem sodelavcem Karitas ter moji, sedaj že s petimi vnuki obogateni družini.
Prvih pet let vašega prostovoljstva pri Karitas ste v večini posvetili potrebam begunskega centra v Ajdovščini. Je bilo takrat težko kot cerkvena organizacija prositi javnost za materialno in finančno pomoč?
V Ajdovščini smo imeli več kot tisoč nesrečnih ljudi, žensk, otrok in starejših. Z vso zavzetostjo smo sodelavke Karitas skrbele zanje. Bili smo močna ekipa. Vendar ni šlo le za materialno pomoč tem beguncem, žrtvam vojne na Balkanu, tudi me smo veliko pridobile, se veliko naučile od ljudi na terenu, po župnijah, v Italiji, ki je veliko pomagala. Vseh pet let so begunski otroci dobivali mleko. Za to sta na terenu skrbeli naši sodelavki Hermina in Danica. Bog jima poplačaj! Drugi so pomagali bolj iz ozadja. V taki organizaciji, kot je Karitas, se prositi za pomoč po cerkveno reče, da smo oznanjevalci stiske, sočutja do ljudi v stiski. In če ljudje čutijo, darujejo. Seveda če jim poveš iskreno in pošteno. Bogu in ljudem hvala, da nismo nikoli imeli težav dobiti karkoli, kar smo potrebovali, seveda nismo delovali v izobilju. Večkrat smo donacije prejeli, ko nismo niti spraševali po njih, smo pa oznanjali in spodbujali ljudi za dobra dela. Vse skozi evangelij, slovenskemu človeku je težko prositi. V tistih letih je tudi veliko ljudi v Ajdovščini in na Primorskem čez noč izgubilo delo. Kot matere, žene, možje smo razumeli njihove stiske in jim zato tudi znali pomagati.
Ko so begunci odšli, se vam je porodila zamisel za gibanje Umetniki za Karitas … Letos ste, svoji invalidnosti navkljub, sodelovali pri organizaciji že 29. slikarske kolonije na Sinjem vrhu …
V sebi sem od začetka premlevala, kaj bi naredili, da ljudje Karitas ne bi razumeli le, da gre za stare obleke. Domislila sem se umetnosti, saj je tista, ki bogati dušo. Moj slogan je namreč, »da človek ne živi samo od kruha«. Prvi impulz je bil, ko so nam Avstrijci ponudili razstavo na Zemonu. Tedaj in vsa leta potem sta nam bila v veliko pomoč slikarja Silva in Azad Karim ter umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Tedenske kolonije na Sinjem vrhu so zato, da se umetniki, ki sodelujejo s svojimi deli, v dobrodelnem duhu družijo med seboj in da javnosti pokažemo, da je prav vsak človek poklican delati dobro. Laže je darovati denar, kot pa darovati svoj čas. S kolonijo smo želeli prikazati, kako dragoceno je to. Med umetniki se je to vodilo prijelo, v kolonijah so sodelovali umetniki z vseh petih celin.
Se pa dobrodelnost sodelavcev Karitas z begunskim centrom in umetniško kolonijo še zdaleč ne konča, kajne?
Res je. Zaznali smo tudi druge stiske, stiske mater in otrok, stiske zasvojenih, brezdomcev … Ko začutiš te hude stiske, te nič ne ustavi. Leta 2000 smo odprli materinski dom v Solkanu in leto kasneje še enega na Cesti na Ajdovskem. A brez ljudi in pomoči lokalne skupnosti, župnije in Škofijske Karitas ne bi šlo. Pa seveda brez posluha države, ki nam je odstopila hišo, ki je bila zaradi avtoceste predvidena za rušenje. V Solkanu je pri obnovi pomagala Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij. Vse je teklo zelo hitro. Pri vseh akterjih je vladala neverjetna pripravljenost pomagati. Dialog je bil neverjeten. Spomnim se zdaj že pokojne gospe Elze Čehovin, psihologinje, kako me je bodrila, ko sem bila v skrbeh, kako bomo speljali solkanski materinski dom. Bili sva ob oknu, skozi katerega je pogled segal do Svete Gore, ko mi je ob mojem vprašanju, ali nam bo sploh uspelo zgraditi dom, dejala: »Dvomiš?« In takih dobrih, čutečih in zagnanih ljudi me je vsa ta leta spremljalo veliko. Spomnimo se očeta Franca Prelca, zaslužnega za skupnosti, ki skrbijo za zasvojence in brezdomce. Mi smo le pomagali, kolikor se je dalo. In gospoda Hieronima Vidmarja, gospodarja nastanitve kolonij na Sinjem vrhu. Žal je pokojni, njegovo poslanstvo nadaljuje sin. To so ljudje, ki imajo zares veliko srce.
Ste kdaj s strani leve politike občutili, da ne bi bila naklonjena Karitas, morda nespoštljiva, da bi privilegirala Rdeči križ?
Niti ne, nimam slabih izkušenj s politiki. Bolj ali manj so nam vse oblasti prišle tako ali drugače nasproti. Morda zato, ker v skromnosti, iskrenosti in poštenju ter zelo požrtvovalno opravljamo svoje karitativno delo. Večkrat smo sodelavci Karitas sedeli za mizo z različnimi politiki, ministri, premierji, predsedniki države in nekako se je dalo z njimi pogovarjati in se uskladiti. Tudi po letu 2006, ko smo začeli s programom evropska hrana, katerega koordinatorica sem, sem dobro sodelovala s tedanjim ministrstvom za kmetijstvo in kasneje za delo, družino in socialne zadeve. V Sloveniji je to pomoč od 2006 do 2020 preko Karitas in RKS letno prejemalo do 150.000 ljudi. Prostovoljci so opravili težaško delo, saj so v teh letih razdelili 33 milijonov kilogramov hrane. Izvajanje razdeljevanja smo predstavili tudi Evropski komisiji v Bruslju.
Ko nam vse to pripovedujete, se porodi vprašanje, iz kakšnih vzgibov ljudje pristopajo h Karitas?
Slovenska Karitas je res neverjetno zrasla, aktivni nismo samo v karitativni dejavnosti, prostovoljstvu, s predavanji, seminarji ponujamo tudi zelo strokovna izobraževanja, prek katerih sodelavce učimo, kako svetovati ljudem v stiski. Naša pomoč deluje po sistemu piramide: najprej pomagamo na osnovni ravni, na terenu, ljudje ljudem, ko je to premalo, vstopijo različni strokovnjaki, vse skupaj koordinira mreža Karitas. Vendar je pomembno poudariti, da nas ne vodi le socialni nauk, ampak cerkveni socialni nauk oz. evangelij. Tudi anketa je to razkrila. Naš že pokojni svetovalec je bil med drugimi psiholog dr. Bogdan Žorž. Na njegovih delavnicah smo dobili veliko koristnih nasvetov za opravljanje karitativne dejavnosti, predvsem pa smo spoznali, da je treba človeka v stiski najprej poslušati. Ljudje v stiski preprostega človeka laže sprejmejo kot nekoga, za katerega čutijo, da je više. Tako opogumljeni smo lahko šli med ljudi v Posočje po potresu, k poplavljencem v preteklosti in ta čas k otrokom in staršem v težavah pa še h komu. Nismo le aktivisti, ki zbirajo materialno in finančno pomoč. Evangelij in prepoznavanje našega poslanstva nas vodita tudi k drugim oblikam pomoči.
Naj preideva k posledicam poplav, ki so v tem obdobju prizadele velik del Slovenije. Vidite kakšno razliko v odzivih javnosti na ukrepe, ki jih izvaja Golobova vlada ob tej katastrofi, in na ukrepe, ki jih je izvajala Janševa vlada ob epidemiji covida-19?
Glede na to, da je moj zorni kot pomoči usmerjen k človeku, k ljudem ne glede na politično ali kakšno drugo pripadnost, iskreno povem, da ne vidim razlike. Eni in drugi so slovenska vlada, ne njuna, pač pa naša, moja, tvoja. Trudim se spoštovati ene in druge. Normalno je, da je pristop različen, vsak dela v dobri veri, da je tako prav, seveda bo čas pokazal, ali to drži. Ne razumem pa določene skupine ljudi, ki tako radi kritizirajo, mečejo polena pod noge, sami pa ne poznajo niti izrazne niti srčne kulture. Dobro, da smo se jih državljani naveličali poslušati; a bojim se, da to ni samo sovražni govor, temveč po domače rečeno – hudobija. In kam to pelje, se ve. Ob vsaki odločitvi se moramo vprašati, ali je to »skupno dobro«.
Kaj menite o vse večjem številu migrantov, ki nezakonito vstopajo v našo državo, v Evropo? Je to posledica napačne politike ali trenutnega družbenega stanja v svetu? Sami temu rečete selitev narodov. Kaj s tem mislite? In kam to pelje?
Kam to pelje, ne ve nihče, ni prijetno niti za državljane niti za prišleke. Kot katoličanka jasno vem, da bomo ob poslednji sodbi vprašani tudi: »Tujec sem bil, ali ste me sprejeli?« Gotovo pa ne bomo vprašani, kateri politični opciji pripadamo. Vendar se pri tem ne moremo ustaviti, svetovna politika je po moje izgubila kompas, še bolj kot to pa čut za sočloveka. Napisala sem že veliko komentarjev in v enem sem zapisala: »Na TV vidimo na obalah morja mrtve ljudi, tudi otroke, smo zadovoljni, da gre prispevek mimo in večerjamo dalje. Isto se dogaja na svetovni politični sceni, sedijo, se pogovarjajo, klanjajo drug drugemu in »večerjajo dalje«. Prepričana sem, da to ni dobro za nikogar, nič krivi se bomo začeli sovražiti in skladišča orožja se bodo praznila.
Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
Lea Kalc Furlanič
