Sveti pater Pij – uradno sv. Pij iz Pietrelcine – je znan kot kapucin in spovednik, ki je veliko večino življenja preživel v San Giovanni Rotondu na Garganskem polotoku na jugu Italije. Znan je po številnih čudežih, karizmah, delu za bolnike (bolnišnica) ter tudi po daru, da je mogel spreobračati tudi trda srca. Z njim so se srečevali tudi trdi in bojeviti ateisti, ki so s srečanja odhajali spremenjeni.
O tem je po navedbah portala Medjugorje-news.com pričeval tudi Luigi de Mercurio, ki je bil Pijev rojak iz Pietrelcine. Bil je ateist, ni veroval niti v Boga, niti v Kristusa, kaj šele v svetnike. Ko se je oženil, v svoji hiši ni hotel imeti niti ene slike katerega od svetnikov. Ker pa je njegova žena vendarle hotela imeti sliko sv. Lucije, ki se ji je priporočala, je v to sliko celo pljunil. Žena ter prijateljica sorodnikov patra Pija sta mu svetovali, naj obišče patra Pija, a trdoglavi mož je vztrajal, da tudi če gre, ne bo nikoli spremenil svojega mišljenja.
Bilo je leta 1925. Luigijevi ženi pa se je pater Pij prikazal v spanju in ji namignil, naj svojega moža usmeri v San Giovanni Rotondo. In tja je tudi čisto zares odšel, saj je imel v tem kraju poslovni sestanek, srečeval pa je tudi vernike, ki so prihajali v tamkajšnji kapucinski samostan. Čeprav je hotel dokazati, da Bog ne obstaja, ga je vendarle premamila radovednost in se je tudi sam odpravil v samostan. Čim je zagledal patra Pija, je upornega Luigija neznana sila vrgla na kolena pred njim. Poljubil je njegov habit.
Naslednje jutro pa je Luigi odšel k spovedi k patru Piju in nato prejel iz njegovih rok sveto obhajilo. V sebi pa je še vedno imel dvome, ali je morda vse to, kar se dogaja, prevara. Približeval pa se je Luigijev godovni dan (sv. Alojzij, 21. junija). Prijatelji so mu že prigovarjali, naj jih povabi na kozarček. On pa je mislil pa patra Pija in dan pred svojim godom dejal: “Pater, veroval bom, če mi zjutraj nihče od mojih prijateljev ne bo voščil za god, pač pa bom prišel do vrat samostana in mi boš ti prvi voščil za god.” Mislil si je, da pater Pij ne ve za njegovo ime.
Na dan svojega godu se je prebudil – pravzaprav so ga zbudili prijatelji, češ naj pohiti, ker bodo sicer zamudili na mašo patra Pija. Nihče od njih mu ni čestital, niti v hiši, kjer so bili nameščeni, niti na poti do samostana, ki je bil oddaljen kilometer in pol od hiše. Srce mu je močno bilo, čim je kateri od njegovih družabnikov omenil njegovo ime. Mislil si je, da jih ne bo povabil na pijačo, saj mu nihče ni čestital za god. Medtem so se približali samostanu in Luigi je premišljeval, kako bo sploh pater Pij voščil za god, če ne ve niti njegovega imena. Morda pa sem hotel preveč, si je mislil.
Po koncu maše je pater Pij odkorakal v zakristijo, Luigi pa je s prijatelji čakal, da pride ven. In res, čez čas se je pater Pij res prikazal na pragu samostana z nasmehom na ustih. Rekel je: “Luigino, prejmi moje čestitke, danes je tvoj god,” je rekel takoj, ko ga je zagledal. Luigi je bil tako šokiran, da ni mogel izgovoriti besede. Tudi prijatelji so bili zaprepadeni in so se spraševali, kako to, da se nihče ni spomnil, da bi mu čestital. Luigi je znova pokleknil pred Pijem in poljubil njegov habit. Zajokal je od sreče: “Oprostite, odpustite mi, pater. Samo vi veste, kako sem želel in kako sem se bal tega trenutka. Poražen sem, sedaj verujem. Verujem, verujem, verujem! Ljubim vas bom tako imate vi radi vse tiste, ki prihajajo k vam. Postal bom vaš duhovni otrok. Spreobrnili ste me!”
Vir: medjugorje-news.com
C. R.
