V cerkvenem koledarju je 29. julij po tradiciji god sv. Marte, svetopisemske žene, zavetnice gospodinj. Vendar sta ji od lani naprej pridruženi še njena sestra Marija in njen brat Lazar. Vsi trije so bili namreč Jezusovi tesni prijatelji in so ga velikokrat gostili v Betaniji.
Domačija v Betaniji je zagotovo nudila domačnost Jezusu in tudi njegovim učencem. Povezani so bili tudi s sosedi – znano je, da je Jezusa in njegove učence pogostil tudi še en prebivalec Betanije, namreč Simon, ki so ga imenovali Gobavec oz. Izobčenec. V Svetem pismu je tako opisano, kako je Jezus blago opomnil Marto, naj se ne ukvarja preveč z vsakdanjimi stvarmi, saj se je jezila na Marijo, ki ji je “pozabila” pomagati, ker je tako vneto poslušala Jezusa. Opisano pa je tudi, da je Lazar umrl in ga je Jezus prišel obudit. Zaradi tega čudeža je veliki zbor v Jeruzalemu celo sklenil umoriti tudi Lazarja. Znano pa je tudi, da se je Jezus, preden je obudil Lazarja, zjokal. Vsi trije Jezusovi gostitelji iz Betanije so bili znani tudi po trdni veri v vstajenje.
Skupni god Marte, Marije in Lazarja se praznuje od letos naprej po določilu papeža Frančiška. Pred tem je bil ta dan god sv. Marte. Po njem nosi ime tudi ustanova, kjer prebiva papež Frančišek, pa tudi nekdanji kapucinski samostan v Kopru, kjer je kratek čas živel tudi sv. Leopold Mandić.
Tole pa je o današnjem godu zapisal papež Benedikt XVI.: “Marta je bila zaposlena s strežbo Jezusu in učencem, Marija pa je poslušala Gospodovo besedo. V obeh primerih si nista bila v nasprotju trenutek molitve ter poslušanja Boga in vsakdanja dejavnost, izvajanje dejavne ljubezni. Jezusov opomin: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo vzet (Lk 10, 41-42), kakor tudi razmišljanje apostolov: »Mi se bomo posvetili molitvi in službi Besede« (Apd 6,4), kažeta na prednost, ki jo moramo dati Bogu. Vsekakor ne bi rad sedaj vstopil v razlago vrstic o Marti in Mariji. Kakor koli ni bila grajana dejavnost do bližjega, za drugega, ampak je bilo poudarjeno, da mora biti prežeta z duhom kontemplacije. Po drugi strani sv. Avguštin pravi, da je ta Marijina resničnost videnje našega stanja v nebesih, ki ga na zemlji torej ne moremo nikoli popolnoma doseči, nekaj od tega pa mora biti navzoče v naši dejavnosti. Tudi zrenje Boga mora biti navzoče.”
Sv. Avguštin pa je zapisal: “Marta in Marija sta bili sestri, sestri po krvi in tudi po veri. Obe sta bili v tesnem stiku z Gospodom, obe sta telesno navzočemu Gospodu složno služili. Marta ga je sprejela, kakor se navadno sprejemajo popotniki. A vendar ga je sprejela, kot dekla sprejme Gospodarja, kot bolnica Zdravnika rešitelja, kot stvar Stvarnika. Sprejela ga je, da bi nahranila njegovo telo, medtem ko naj bi se sama nahranila z Duhom. Gospod je namreč vzel nase podobo hlapca in v tej hlapčevski podobi je hotel, da bi ga hranili služabniki, in to je storil iz naklonjenosti, ne iz nuje. Kajti tudi to, da se je dal hraniti, je bilo iz naklonjenosti. Imel je telo, v katerem je čutil lakoto in žejo.
Gospod je bil torej sprejet kot gost. V svojo lastnino je prišel, a njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci. Služabnike je posvojil in jih napravil za brate; ujetnike je odkupil in jih naredil za dediče. Vendar pa naj si nihče od vas ne drzne govoriti: Blagor njim, ki so Kristusa smeli sprejeti v svojo lastno hišo! Nikar se ne pritožuj, nikar ne godrnjaj, ker si bil rojen v času, ko Kristusa ne moreš videti v telesu. Ni te oropal te sreče, saj izrecno trdi: Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.”
Vir: Hozana.si
C. R.
