Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,44-52): Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?«
Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«
Neverjetno je, s čim vse Jezus primerja nebeško kraljestvo. Uporablja govorico iz vsakdanjega življenja. Ljudje ne bi ničesar razumeli, če bi nam to govoril v abstratkni govorici. Namesto tega Jezus uporablja prilike in primerjave. In že Stara zaveza nas nagovarja preko konkretnih zgodb. Ko je prerok Natan prišel h kralju Davidu, potem ko je slednji hudo grešil, ga je prerok Natan najprej nagovoril z zgodbo, za katero pa David ni vedel, da govori o njem – dokler ga prerok ni soočil s tem dejstvom. In prav na tak način je prerok Davida prepričal o velikem grehu, ki ga je storil.
Zanimivo je, kako ta odlomek začne in konča z motivom zaklada. In zanimivo, nekdo najde zaklad in ga spet skrije, dokler ne kupi tiste njive v zameno za vse, kar je imel prej. Kar pomeni, da je že vedel, da mora biti tisti zaklad vrednejši od vsega, kar ima. Kajti če prodaš vse, kar imaš, da kupiš neko njivo, mora obstajati nek hudo pomemben razlog. In tako je z nebeškim kraljestvom: ko spoznamo, kako vredno je v resnici, bi zanj žrtvovali vse. Tako kot trgovec, ki kupi točno določen biser, da bi ga dobil, proda vse, kar ima.
Pri ribiški mreži pa je že nekoliko drugače. Če je pri prvih dveh prispodobah v ospredju človekovo iskanje nebeškega kraljestva, je pri tretji prispodobi zorni kot zamenjan – nebeško kraljestvo kot ribiška mreža osvaja svet, a na koncu bo Ribič mrežo očistil. In tu se moramo odločiti, ali želimo biti izbrani ali vrženi proč. Zanimivo je sicer, da ribe, ki jih pobere in vrže v posodo, na prvi pogled čaka veliko bolj tragičen konec kot tiste, ki jih vrže nazaj v morje – tiste bodo preživele, one druge pa ne. Vendar je to samo prvi vtis. Tiste iz posode bodo verjetno končale za hrano. In tu se skriva sporočilo, da pot do nebeškega kraljestva vodi preko križa in smrti. Riba se daje v hrano in postane del nebeškega kraljestva – ali nam ta prispodoba ni nekam znana? Jezus sam se nam namreč daje v hrano…
Morda bo koga presenetila Jezusova sicer drobna opomba o pismouku, ki postane učenec nebeškega kraljestva. Vemo, da je imel Jezus precejšnje težave s pismouki, ki so se tako ali drugače upirali njegovemu oznanilu. Vendar je tu in tam kateri od teh stopil na pot učenčevstva nebeškega kraljestva. Ker je razumel, da vsa tradicija stare zaveze vodi k uresničitvi obljube o Mesiji. In dejansko je tudi v sedanjem verskem življenju tako, da tradicija ne bi smela izključevati novosti, novost pa ne tradicije. Oboje v medsebojnem odnosu deluje vključujoče, saj v tem procesu poteka tudi razločevanje, kaj je od novosti res pristno krščansko in kje je v tradiciji tisto res božje in kaj človeško, torej minljivo.
Če torej doumemo vse te podobe in iščemo nebeško kraljestvo z vsem srcem, smo na dobri poti do cilja.
C. R.
