“Med prvimi kristjani je bilo navzoče globoko in radostno zavedanje o svobodi. Jezus je bil zanje Odrešenik. Ni jih osvobodil enega jarma zato, da bi jim naložil nekega drugega, marveč je prelomil vse vezi, ki so jim onemogočale živeti življenje v polnosti. Ta polnost, ki je sedaj postala nekaj mogočega, se razodeva v veselju, ki je vladalo v njihovem življenju,” je zapisal José Ignacio Murillo.
Povzetek postave, ki se glasi »ljubi Boga bolj kot vse stvari in bližnjega kakor samega sebe«, ni katerakoli zapoved. Ljubezni ni mogoče zahtevati in Bog nas k temu vabi šele potem, ko je človeku pokazal svojo neskončno dobroto in skrb.
Na začetku svojega oznanjevanja v nazareški sinagogi prebere Gospod pred navzočimi neki odlomek iz preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19; Iz 61,1-2). In potem ko zvije knjigo v obliki zvitka, izjavi: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali« (Lk 4,21).
Jezus se tako ljudem predstavi kot osvoboditelj – osvoboditelj, ki človeka osvobaja predvsem tega, kar omejuje notranjo svobodo: slepota nevednosti, sužnost greha, hudičevo zatiranje. Zares, v njegovem oznanjanju neredkokdaj omenja svobodo in osvoboditev tistih, ki hodijo za njim: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,31-32).
Več si lahko preberete TUKAJ.
