Papež je med govorom Pravoslavno-katoliški mešani delovni skupini dodal, da bo njenega zavetnika z veseljem razglasil za cerkvenega učitelja. Svetega Ireneja je opredelil za »veliki duhovni in teološki most med vzhodnimi in zahodnimi kristjani«.
Sveti oče je poudaril, da je že v sámo ime, Irenej, »vtisnjena beseda mir«, pri čemer je spomnil na grški koren Ειρηναίος (Eirenaios), ki pomeni prav »miren«, »miroljuben«. Označuje nekoga, ki si prizadeva prinašati mir in delati zanj. Prav to, kar je bil program svetnikovega življenja.
Evangelizator barbarov v boju proti gnosticizmu
Irenej bil iz Azije, verjetno je bil rojen v Smirni in je leta 177 prispel v Galijo. Bil je Polikarpov učenec, torej posredno učenec apostola Janeza, in prvi krščanski teolog, ki je skušal izdelati povzetek prvotnega krščanstva. Govoril je grško, za evangelizacijo keltov in germanov pa se je naučil jezike ljudstev, ki so veljala za barbare. Svoje delo je opravljal v času hudega preganjanja in v zgodovinskem obdobju, ki sta ga zaznamovala dva pomembna kulturna dogodka: v prvi vrsti vzpon gnosticizma na področju krščanstva – šlo je za prvo obliko herezije, ki je imela dobro doktrinalno strukturo, ki je mogla navdušiti tudi mnoge izobražene kristjani; poleg tega pa se je v poganskem svetu širil neoplatonizem, daljnosežna filozofija, ki je imela veliko podobnosti s krščanstvom.
Branilec nauka
Irenej je skušal dati odločilen odgovor, da bi opozoril na napake v gnosticizmu, nauku, ki je trdil, da je vera, ki jo uči Cerkev, le simbol za preproste, ki ne morejo razumeti težkih stvari; intelektualci pa naj bi razumeli, kaj stoji za temi simboli, in bi tako oblikovali elitistično, intelektualistično krščanstvo. Pastir iz Lyona pa je odprl priložnost za dialog z neoplatonizmom in zbral nekaj splošnih načel, ki jih je osebno razvil. Izmed njegovih spisov ostajata dve deli: pet knjig z naslovom Zoper krivoverstva ter delo Prikaz apostolskega nauka, ki je opredeljeno kot najstarejši katekizem krščanskega nauka.
Kateheze papeža Benedikta XVI. leta 2007
Irenej je s svojimi spisi dosegel dvojni namen: »Braniti pravi nauk pred napadi krivovercev in jasno izpostaviti resnice vere,« kot je dejal papež Benedikt XVI., ki je temu svetniku posvetil celotno katehezo med splošno avdienco 28. marca 2007. »Irenej je predvsem človek vere in Pastir,« je ob tej priložnosti dejal zaslužni papež. »Lastnosti dobrega Pastirja, ki jih je imel Irenej, so naslednje: občutek za mero, bogastvo nauka, misijonska gorečnost … Irenej je prvak v boju proti herezijam. … Trdno je bil ukoreninjen v svetopisemskem nauku o stvarjenju« in je zavrnil »dualizem in gnostični pesimizem, ki sta razvrednotila telesne stvarnosti« ter »odločno zagovarjal izvorno svetost materije, telesa, mesa, nič manj kot duha.«
Sistematična teologija
Vendar pa Irenejevo delo daleč presega zgolj izpodbijanje krivoverstva: »Lahko rečemo, da je prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo; sam govori o sistemu teologije, torej o notranji skladnosti celotne vere,« je nadalje spomnil papež Benedikt XVI. »V središču njegovega nauka je vprašanje Pravila vere in njenega prenosa. Za Ireneja pravilo vere v praksi sovpada z vero apostolov in nam daje ključ za razlago evangelija. Apostolska vera, ki je nekakšna sinteza evangelija, nam pomaga razumeti, kaj pomeni, ter kako moramo brati evangelij.« Irenej je prinašal evangelij, ki ga je v neprekinjeni verigi prejel od apostolov, ki niso učili nič drugega kot preprosto vero. Vedno je polemiziral glede »skrivnostnega« značaja gnostične tradicije in opozarjal na njene protislovja. Prizadeval si je za ponazoritev »pristnega koncepta apostolskega nauka,« ki je »javen«, »edini« in »pnevmatičen«, to je, vodi ga Sveti Duh, »ki ga oživlja in stori, da ga Cerkev pravilno razume.«
Vir: Vatican News – slovenska redakcija
