Čeprav se v družbi glede zlorab največkrat govori o zlorabi položaja, o spolnih zlorabah, čustvenih zlorabah, pa je duhovna zloraba dokaj zanemarjeno področje. O njem se skoraj ne govori.
Aprila letos je članek na to temo v Družini objavil dr. Andrej Saje, ki je bil pred kratkim imenovan za novega novomeškega škofa. “Duhovna zloraba je povezana z izvajanjem moči in avtoritete, ki je v Katoliški cerkvi kristološko utemeljena. Dotika se vprašanja prestopanja avtonomije človeške osebe, njegove svobode in dostojanstva. Pojem zlorabe (lat. abusus) označuje izkoriščanje lastnega položaja za osebno korist ali nezakonito delovanje, ki povzroča materialno ali nematerialno škodo. Za zlorabo je za razliko od malomarnosti ali nezavednega slabega delovanja značilno, da je načrtovana in hotena,” je zapisal. “Cerkve in druge verske skupnosti so urejene hierarhično. V odnosih, kjer gre za nadrejenega in podrejenega, obstaja možnost konfliktov. Pri tem je potrebno pojasniti, da vsaka težava s spoštovanjem avtoritete ni že tudi zloraba. O duhovni zlorabi govorimo takrat, kadar so v religioznem kontekstu prekoračene meje dostojanstva človeške osebe, pri čemer pride do zožitve njegovega fizičnega, duhovnega ali intimnega življenjskega prostora. Pri tem nadrejeni podrejenega, ki potrebuje podporo, pomoč ali zgolj duhovno oporo, obravnava na način, da slednji oslabi, je ponižan in omejen v človekovi svobodi kot osnovni naravni danosti. Takšna zloraba se zgodi z manipuliranjem in z ustrahovanjem ter brez privolitve posameznika, pri čemer ga nadrejeni pod pretvezo duhovnosti v širšem pomenu besede ponižuje ali zaničuje,” je še zapisal dr. Saje. Članek je na voljo TUKAJ.
Novembra 2019 je dr. Saje sodeloval tudi na mednarodnem simpoziju s tega področja. Poročilo si lahko preberete TUKAJ.
