(SPOROČILO IZ MEDŽUGORJA) “Plevel je zajel mnoga srca in postala so nerodovitna” (+KOMENTAR)

“Dragi otroci!
Molite in obnovite svoje srce,

da bi dobro, ki ste ga sejali, obrodilo sad radosti in edinosti z Bogom.
Plevel je zajel mnoga srca in postala so nerodovitna, zato bodite vi, otročiči,
luč, ljubezen in moje iztegnjene roke v tem svetu,

ki hrepeni po Bogu, ki je ljubezen.
Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu!”
Naj bo ta čas čas molitve.”

Marijino sporočilo je kot nalašč za postni čas, ki predstavlja vsakoletne “duhovne vaje Cerkve” – in priznati je treba, da se tole z duhovnimi vajami sliši kar imenitno. In mnoge bo motiviralo, da se v tem času bolj poglobijo vase in preko askeze, spokornosti, poglabljanja v Božjo besedo ter dobrimi deli obnovijo odnos z Bogom.

Kot smo nekajkrat zapisali: molitev ne pomeni, da smo 24 ur na dan na kolenih. Molitev je drža srca v vsakem času. Vse, kar delamo, delajmo v Božjo slavo, kot bi dejal sv. Ignacij Lojolski. Ko se bolj zavedamo, da so tudi naše vsakdanje dejavnosti del molitve, bodo grešne prakse počasi začele izginjati. Vabljeni smo torej, da bolj ozavestimo svoja dejanja, da ne delujemo nagonsko, iz navade. Prav to je bistvo spreobrnjenja: ko ozaveščamo svoja ravnanja, premislimo o tem, kaj vse smo s svojo prepustitvijo nagonov zamudili, zgrešili in poškodovali, s tem pa prosimo Boga usmiljenja – naj nas usmerja na drugo pot. Prav zato nas Kraljica miru vabi, da obnovimo svoje srce, se zazremo vase, tako kot je Ona premišljevala v svojem srcu dogodke, povezane z Jezusovim rojstvom. Zgodi se namreč tudi, da vse tisto dobro, ki ga delamo, postane jalovo. Kot je nekoč zapisal znani hrvaški teolog Tomislav Ivančić: če te molitev ne spreminja, zamenjaj molitev.

Kot pravi Kraljica miru, je mnoga srca prerasel plevel. Preveč stereotipno bi bilo, če bi plevel izenačili z grehom. Gre namreč za tiste življenjske drže, ki ugasijo, uspavajo duha. Tu se moramo spomniti na priliko o sejalcu – od štirih primerov podlage, kamor pada zrnje, je le ena primerna, da zrnje postane “živo”. Lahko ga hitro zaduši plevel in trnje, torej tisto, kar nam jemlje energijo in čas. In ko čas namensko trošimo za manj pomembne stvari, je Bog potisnjen na stran. Nam v škodo. Góspa nas vabi prav k temu, da bi sami najprej prepoznavali, koliko so naša srca res rodovitna, in nato pomagali tistim, ki so se znašli v plevelu. Najprej s svojo molitvijo, pričevanjem, šele nato z opominjanjem. Svet v resnici hrepeni po Bogu, čeprav tega noče priznati. Zato smo vabljeni k pričevanjski drži, da tudi svet spozna to svojo resnično, pristno potrebo.

Naj bo torej ta postni čas tudi čas molitve. Čas, ko srce močneje zahrepeni po Odrešeniku z vzklikom, ki ga je nekoč zapisal sv. Frančišek: “Razsvetli temine mojega srca.”