Nadangel Gabriel je Mariji oznanil, da bo rodila sina, ki mu bo ime Jezus. In ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega, Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
Kako močne besede so to. Kdo jih more doumeti? V času Jezusovega javnega delovanja so se mnogi spraševali o Jezusovi identiteti. Rojaki iz domačega Nazareta so ga zavračali, saj so o njem vedeli povedati le, da je sin tesarja Jožefa, torej je nemogoče, da bi bil on tisti, ki bi ga poslal Bog. In ko je v shodnici v domačem kraju celo spregovoril o tem, da se je na njem uresničila beseda, ki jo je izrekel prerok Izaija, nato pa dregnil v njihovo nevero, so ga hoteli celo pahniti v prepad. Celo svoje lasne učence je Jezus izzival z vprašanjem, kaj pravijo o njem. In Simon Peter je po Svetem Duhu izrazil resnico, ki jo je zmogel doumeti le po Svetem Duhu.
Jezusovi Materi Mariji tu ni bilo potrebno ničesar dokazovati – prav ona je najbolj trpela zaradi nevere svojega sorodstva, saj je vedela, da je on Sin najvišjega. Iz Gabrielove napovedi bi sprva težko sklepali kaj drugega kot to, da bo rodila sina, ki bo nato postal kralj izraelskega ljudstva. Po Jožefu je Jezusu pripadla dediščina kralja Davida, najbolj slavnega prednika, kraljevanje Jakobovi rodbini pa bi na prvi pogled pomenilo, da meje tega kraljestva ne bodo presegale meja izvoljenega ljudstva.
A Božji načrt je drugačen: Jezus je bil res najprej poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše, a vedel je, da bo njegova žrtev namenjena za vse svet, tudi za pogane. In prav to je izrazil tisti zadnji stavek: njegovemu kraljestvu ne bo konca. To kraljestvo nima meja, niti krajevnih, niti časovnih. Torej ne gre za običajno kraljestvo. Saj je Jezus tudi Pilatu dejal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Pilat niti sam ni točno vedel, česa so Jezusa obtoževali veliki duhovniki. V verske zadeve judovstva se ni hotel vmešavati. Jezus je pred njimi tudi sam izpovedal, da je Sin Najvišjega – in ni se lagal. A prav njegova izpoved je bila za velikega duhovnika Kajfo strašno bogokletje, a hkrati tudi zmagoslavje, saj so na tej podlagi lahko povsem legalno Jezusa obsodili na smrt. Toda pred Pilatom so ga lahko tožili le kot človeka, ki s samorazglasitvijo za judovskega kralja grabi po rimski oblasti, tako kot je oznanilo o rojstvu judovskega kralja tri desetletja prej hudo prestrašilo Heroda.
Iz vsega tega lahko sklepamo, da se Marija v trenutku, ko ji nadangel Gabriel razloži, da bo rodila kralja nad kralji, morda ni povsem zavedala, kaj vse to pomeni. Tudi sama je kot gojenka templja bila dobro poučena v Božji besedi in je pričakovala prihod obljubljenega Mesije, tako kot vsi Judje tedanjega časa. Toda da bi bila prav ona mati Odrešenika? Tega si verjetno ni mogla niti v sanjah predstavljati. Preprosto nazareško dekle je s tem poslanstvom nenadoma postavljena v kraljevsko dostojanstvo, v nov svet, v veliko skrivnost. Ne moremo si predstavljati večjega nasprotja med preprosto mlado družino, ki pričakuje prvega otroka, v tedanjem revnem Nazaretu, ter vsemu temu, kar se skriva za to nosečnostjo. Otrok, ki prihaja na svet, pomeni prihod samega Boga med ljudi, ki ga niti ne prepoznajo. In on je resnični Emanuel, Bog z nami, kot ga je poimenoval prerok Izaija.
Za premislek:
Kako gledam na Jezusa? Je zgolj zgodovinska osebnost ali nekdo, s katerim imam lahko odnos?
Molitev:
Moj Odrešenik, izročam Ti svoje življenje. Vstopi v moje življenje. Hvala ti, ker si me osvobodil in nase vzel breme plačila za moje grehe.
G. B.
