foto: Pixabay
…tako kot se je spremenilo življenje svetega Jožefmarija, ko je nepričakovano odkril to novo obzorje.

»So trenutki, moje hčere in sinovi, ko moramo bolj in bolj prodirati v pot kontemplacije sredi sveta.«[1] S temi besedami prelat Opus Dei izpostavlja eno izmed prioritet sedanjega časa. Krščanski apostolat je kot vedno tudi danes »preobilje našega notranjega življenja«.[2] Po eni strani zato, ker temelji na tem, da drugim posredujemo ravno to Življenje, po drugi pa zato, ker je za oznanjanje vere svetu treba le-to razumeti in po njej tudi živeti. Gre skratka za to, »da se poglobimo v globine božje ljubezni, da bi jo tako mogli z besedo in deli pokazati ljudem«.[3]

NI DOVOLJ BITI BOŽJI OTROK, AMPAK SE MORAMO ZAVEDATI, DA SMO BOŽJI OTROCI, TAKO DA NAŠE ŽIVLJENJE PRIVZAME TA ČUT.

Ta pot navznoter ima neko posebnost. Ne poteka od nekega znanega kraja do drugega, ki bi bil tuj, temveč pomeni predvsem poglabljanje v nekaj že znanega, v nekaj, kar se zdi samoumevno, ker je bilo že tolikokrat slišano. Takrat odkrijemo nekaj, kar smo v resnici že poznali, vendar to nenadoma dojamemo z novo močjo in globino. Sveti Jožefmarija to izkušnjo opisuje z novimi »obzorji«, ki so se nepričakovano odpirala pred njegovimi očmi.

Več si lahko preberete TUKAJ.
C. R.