Vsaka novica o novem življenju naj bi bila vesela novica. Pa vemo, da v sodobnem načinu življenja ni vedno tako. Ne zavedamo se, kakšen pekel je to, ko se vsako leto v klinikah za splave po svetu opravi na milijone umorov nerojenih otrok. In to vse v imenu človekovih pravic, civilizacije in ozaveščenosti o človekovem dostojanstvu. In vse to le zato, ker sodobni človek noče sprejeti življenja takšnega, kot je. Hoče biti kakor Bog, natančneje rečeno: hoče biti sam svoj bog. Prva velika skušnjava iz raja se ponavlja vedno znova.
V svojem velikem usmiljenju do človeške bede nam Bog prihaja nasproti z veselo novico o Odrešeniku, ki pride na svet kot človeški otrok. Napovedovali so ga preroki in nazadnje se zgodi, kar izreče angel: »Rodila boš sina in daj mu ime Jezus.« (Lk 1,31) Bog sam ga hoče tako poimenovati. V judovski kulturi ima vsako ime svoj pomen. In ime Jezus, Ješua, pomeni: Gospod rešuje. Tudi Jožefu je angel v spanju zaupal isto ime, z razlago, da bo Jezus tisti, ki bo rešil svoje ljudstvo njegove grešnosti (prim. Mt 1,21). Pravzaprav bi to lahko pomenilo, da bo on tisti, ki bo plačal dolg za grehe ljudstva – dolg, ki ga sam ni imel.
Marija, ki je zelo verjetno načrtovala trajno posvetitev Bogu po devištvu, pa čeprav pod plaščem zakonske zveze, je bila tako postavljena pred nov izziv: postala bo mati. Mati otroka, ki prihaja reševat svet. Svet, ki tudi dandanes misli, da ne potrebuje odrešenika, saj se lahko sam reši, potrebno je najti samo pravo tehniko in problemi se lahko rešijo. Tudi s pomočjo trendovske in iz azijskega sveta prinešene in ustrezno predelane duhovnosti. Prav zanimivo je, kako je sodobnemu, s posvetnostjo obkroženemu človeku lažje sprejeti mit o nekakšni brezosebni energiji okoli nas kot pa o Besedi, ki se je učlovečila in se naselila med nami. In ostaja z nami vse dni do konca sveta, da bi vsak od nas doživel novo rojstvo v Svetem Duhu, po katerem je tako hrepenel tudi Nikodem, ki je k Jezusu prihajal ponoči in ga spraševal o stvareh, ki so mu zdele tako skrivnostne. Prav zaradi Jezusa pa se danes smemo imenovati Božji otroci, ki lahko skupaj z Njim vzklikamo »Abba, oče!« (Gal 4,6)
V premislek:
Kakšen je moj odnos do življenja? Kako gledam na problematiko splava? Ali se veselim, da sem Božji otrok?
Molitev:
Gospod, velikokrat pozabljam, da si ti plačal ceno za moje grehe in da si me ti rešil. Pomagaj mi, da bom znal ceniti in spoznavati, kaj pomeni biti Božji otrok. Edino ti si moj Odrešenik, potrebujem te. Zato častim tvoje presveto Ime.
G. B.
