Zadnja dva vzklika v lavretanskih litanijah Matere Božje se nista po naključju znašla na koncu. Predstavljata namreč krono vseh prizadevanj v sodobnih časih.
Vzklik “Kraljica družine”, ki ga je med vzklike dodal sv. Janez Pavel II., nas spomni na Sveto družino. Na prvi pogled pa ni bilo nič tako popolnega v njej. Jezus ni bil pravi Jožefov potomec, bil pa je edini otrok v družini, rodil se je v umazanem hlevu, družina je morala nato bežati, Sveto pismo pa nam ni ohranilo niti enega izgovorjenega stavka sv. Jožefa. In Jezus si še dolgo ni odločil iti na svoje, ostal je v Nazaretu vse do začetka javnega delovanja. Marija se je vse od Jezusovega spočetja dalje soočala z raznimi nevarnostmi, tudi življenjskimi. Ko je denimo bežala z Jožefom in Jezusom v Egipt. Pa tudi na tej poti je grozilo, da bi Sveta družina lahko zaradi lakote in žeje sredi puščave shirala. Trpljenje ji ni bilo prihranjeno – tudi smrt potomca ne. In v času, ko si želijo razni idejni tokovi ter prakse po politični liniji razvrednotiti družino, je lahko Marija tista zvezda vodnica, v kateri lahko najdemo svojo oporo. Tudi zato, ker je v 21. stoletju prav družina najmočneje na udaru.
Kaj pa vzklik Kraljica miru? Tu ne govorimo samo o odsotnosti vojne. Gre za tisti pravi mir, ki ga svet ne more dati. O tem je Jezus tudi sam govoril svojim učencem. Vse vojne se namreč vedno začnejo v človekovem srcu. Če se upiramo spreobrnjenju in se postavljamo za merilo vsega, je pot do vojne neizbežna. Zaman se je sklicevati na to, da govorimo, da je ta in ta politik kriv za vojno. K vojni namreč sami prispevamo, če iz svojega življenja izganjamo Boga. Mir v srcu pa je sad spreobrnjenja. In če nismo pomirjeni z Bogom in ljudmi, tudi miru v srcu ne more biti. Vse se torej začne s spreobrnjenjem in odpuščanjem. Med prvimi sporočili v Medžugorju, kjer se je Devica Marija predstavila kot Kraljica miru, je bilo prav tole: “Mir, mir in samo mir. Mir mora zavladati med Bogom in človekom ter med ljudmi.” Izkušnja krvavih balkanskih vojn na tleh nekdanje Jugoslavije je potrdila pomembnost tega Marijinega sporočila.
V cerkvenem koledarju za zdaj še nimamo posebnega datuma, s katerim bi se spominjali Kraljice miru, ki ji je na Slovenskem posvečena ena sama cerkev in to na Kureščku, starem romarskem središču, ki je bilo na pragu osamosvojitve Slovenije spet obnovljeno. Praznik Marije Kraljice sicer obhajamo 22. avgusta, ob koncu osmine po prazniku Marijinega vnebovzetja. A bistveno je sporočilo miru, ki ga moramo uresničevati vsak dan znova in se zavedati, da nimam pravice čakati, da bi se drugi spreobrnili. Sam moram začeti s spreobrnjenjem in se spraviti z Bogom ter ljudmi. Pomislimo, kakšen blažen mir je čutila Marija v svojem srcu, ko je obiskala Elizabeto. Bilo je to prisrčno srečanje, zaznamovano s Svetim Duhom. Pravi zgled ljubezni med ljudmi, saj se je tudi Janez, skrit pod srcem svoje matere Elizabete, razveselil bližine Odrešenika.
Marija, Kraljica družine in Kraljica miru, prosi za nas!
Opomba uredništva:
Spoštovane bralke in bralci, s tem zapisom za letos končujemo niz šmarničnega branja, ki ga bomo verjetno že jeseni izdali v obliki knjižice.
