Nikoli ne bomo na tem svetu vedeli, ali se je Marija že od vsega začetka zavedala svojega posebnega poslanstva. Bog je namreč v njej pripravil prostor za Besedo, ki se je učlovečila in se naselila med nami. Že vnaprej jo je posvetil in jo obvaroval izvirnega greha.
Torej lahko rečemo, da je Marija, ki sama po sebi nima božanske narave, kot jo je imel Jezus, edini človek na svetu, ki nikoli ni grešil. V današnjem svetu si to zelo težko predstavljamo. Kako neki je potem izgledalo njeno življenje? Zagotovo ji predvsem zaradi njene brezgrešnosti ni bilo prihranjeno trpljenje. Res je, da si trpljenje ljudje zaradi svoje grešnosti povzročamo sami. A kako šele trpi nekdo, ki ga prizadane greh drugega človeka, sam pa je bil pri tem nedolžen.
Dogodek, ki ga od štirih evangelistov opisuje le evangelist Luka, namreč o oznanjenju nadangela Gabriela, ki Mariji prinese pomembno sporočilo, se zgodi v določenem kraju in času. Ne gre zgolj za prispodobo. Zgodi se nekaj, kar pomeni konkreten začetek izpolnjevanja obljube, ki je bila dana že v raju: Odrešenik prihaja k nam. Dandanašnji adventni liturgični čas lahko zgolj simbolizira več tisočletno pričakovanje Mesije, ki ga je pričakovalo izraelsko ljudstvo in so ga pričakovali celo nekateri pogani.
A zanimivo je, na kako tih način se vse zgodi: tako kot je Bog dal Adamu trdno spanje, ko je ustvarjal Evo, tako je bil svet v nekakšnem spanju, ko je nadangel Gabriel pozdravil mlado dekle z besedami, ki so izražale veliko milino in ljubezen Boga do grešnega človeštva. Najverjetneje s pozdravom »shalom«, ki ga je v slovenščino težko prevesti, ponavadi ga razumemo kot mir, čeprav pomeni še veliko več. V molitvi ga izrekamo kot »zdrava Marija«, nekdaj tudi »češčena si, Marija«, v novejših prevodih Svetega pisma tudi »veseli se«. Med številnimi razlagami Marijinega imena – našteli so jih že več kot 60 – je verjetno najbolj prepričljiva tista, ki pravi, da to ime označuje tisto, ki jo Bog ljubi. In je zato tudi »milosti polna« oziroma »obdarjena z milostjo«.
Angelov prihod se ne zgodi zaradi Marijinega zasluženja, ampak zaradi Božjega načrta in velikega usmiljenja do človeške bede. Bog spoštuje človekovo svobodo, nikomur ne vsiljuje svojega načrta, zato uresničuje svoj načrt na način, ki se zdi zelo nenavaden – uporabi mlado nazareško dekle, ki je deležna velike Božje milosti. Čeprav se je verjetno že prej zavezala k devištvu in bila pripravljena tudi trpeti pripombe okolice, češ da je nerodovitna in da je gotovo z nečem grešila, je Božji načrt drugačen. Uresničujejo se besede po preroku Malahiju, ki pravi: »Glej, pošiljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj.” (Mal 3,1)
Bog, ki je stvarnik in gospodar časa in je torej nadčasoven, pošilja svojega glasnika, znanilca vesele novice, k Mariji v konkretnem trenutku človeške zgodovine. Že stari Grki so poznali dve besedi za čas: kronos, iz katere prihaja nam znana beseda kronika ali pa kronologija, ter kairos, ki pomeni sveti čas, v katerem se dogajajo velike stvari. Lahko bi rekli, da znamenite Armstrongove besede, namenjene nekemu čisto drugemu dogodku, ko je namreč dejal »Majhen korak za človeka, velik korak za človeštvo«, veljajo prav za ta trenutek, ki se ga vsak dan ob dvanajsti uri spominjamo z molitvijo angelovega češčenja, v velikonočnem času pa z molitvijo »Raduj se, Kraljica nebeška«. In to je resnično čas milosti, s katero Bog ne obdarja samo Marije, ampak vso človeštvo, od začetka do konca.
V premislek:
Ali se spomniš kakšnega dogodka, ko so imel občutek, da je Bog na poseben način posegel v tvoje življenje? Pričuj o tem.
Molitev: Gospod, hvala, ker vodiš moje življenje. Hvala, ker me obdarjaš s svojo milostjo. Po priprošnji Marije, ki je ponižno privolila v tvoj načrt, me vodi in mi podari svoj mir, da ti bom ostal vedno zvest. Amen.
