Velika sobota. Za Jude velika noč, praznovanje, morda celo rajanje. Za Marijo in vse Jezusove prijatelje pa predvsem dan počitka in dan žalosti. S smrtjo njihovega Učitelja so bile vse sanje pokopane. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bodo roke oblastnikov stegnile tudi po njih, zato so se zatekli v hišo na Sionu, kjer so nekaj dni prej z Jezusom obedovali pri zadnji večerji, in trdno zapahnili vrata. »Če so preganjali mene, bodo tudi vas,« jim je povedal Jezus.
A najhuje je, da so verjeli v novo mesijansko kraljestvo, verjeli so, da bo Jezus res rešitelj, ki bo izraelsko ljudstvo rešil rimskih okupatorjev. To so bile povsem človeške predstave, ki z resničnim Jezusovim poslanstvom niso imele kaj dosti skupnega. Verjetno je tudi številno preprosto ljudstvo iz Jeruzalema prisegalo nanje, tako kot so svoje upe v Jezusa polagali številni oboroženi uporniki, sikariji in zeloti, ki so se borili proti Rimljanom. Vendar se jim je izneveril. V zadoščenje so vsaj dobili iz ječe vrnjenega soborca Baraba – to ime pomeni »očetov sin« – ki bi moral po prvotnih načrtih viseti na križu. Namesto njega pa je nato visel Jezus.
Jezusova mati Marija se je v tistih dneh umaknila, domnevamo lahko, da ne v Nazaret, ampak k Salomi, materi Zebedejevih sinov, saj jo je Jezus zaupal v varstvo enemu od njih, ali pa morda v Betanijo, v hiši, kjer so bivali Jezusovi zvesti prijatelji Lazar, Marta in Marija. Iz temin strtosti se je rojevalo novo upanje, upanje na vstajenje. Kdo ve, kako nestrpno je Marija pričakovala Jezusovo vstajenje. Še nobena sobota se ni tako dolgo vlekla. Kot da bi zemlja in nebo zadrževala dih pred tem, kar se bo zgodilo. Kot da se je čas skoraj ustavil. Rimski vojaki so čuvali grob, učenci so bili zabarikadirani v hiši na Sionu. Mrak je padal na Jeruzalem in Betanijo, Marijino srce pa je čedalje bolj hrepenelo. Mnoge dogodke in Jezusove besede je Marija shranila in premišljevala v svojem srcu. Tudi Jezusovo napoved, da bo vstal, da bo premagal smrt. In kdo bi lahko na takšno noč, zaznamovano s pričakovanjem, zaspal tako kot običajno?
Nato je prišlo nedeljsko jutro. Nekje iz daljave se sliši grmenje, vidi se bliskanje, celo zemlja se rahlo potrese. A le za nekaj trenutkov. Jezus je vstal od mrtvih, kamen od groba je odvaljen, stražarji so zbežali. Žene, ki so stregle Jezusu, so nameravale že navsezgodaj priti do groba, da bi dodatno mazilile Jezusovo mrtvo telo. Celo mislile so na to, kako bodo podkupile stražarje, da jim bodo grob odprli. A so našle kamen odvaljen, grob prazen, stražarjev pa nikjer. Le Marija Magdalena je videla angele in se nato ozrla v solzah nazaj ter se srečala z Vstalim. Toda mnogi kristjani verujejo, da je bila Jezusova mati tista, ki je prva videla od mrtvih vstalega Jezusa. Tako izpoveduje tudi šesta skrivnost serafinskega rožnega venca. Jezus se je namreč po vstajenju prikazoval, kot poročajo evangelisti, Mariji Magdaleni, nato vsem ženam, pa Petru, ki je hotel zapustiti Jeruzalem, dvema učencema, ki sta se odpravila v Emavs, zvečer pa tudi vsem apostolom skupaj, razen Tomažu, ki ga takrat ni bilo poleg. In kako bi mogli iz te družbe izključiti najbolj skrito in hkrati najbolj prisrčno srečanje, namreč tisto, ki se je zgodilo ob Jezusovem obisku lastne matere? Tako kot pravi slovenska velikonočna in hkrati marijanska ljudska pesem: »Križev pot si z njim trpela, aleluja, vstalega si zdaj objela, aleluja.«
V premislek:
Ali verujem v vstajenje od mrtvih? Kaj mi pomeni velika noč? Verjamem, da zlo in smrt v mojem življenju nimata zadnje besede?
Molitev:
Jezus, po Marijini priprošnji me napolni s pristnim velikonočnim veseljem, z upanjem na vstajenje. Marija, začetek našega veselja, prosi za nas!
G. B.