Marsikdo tudi iz lastnih izkušenj ve, kako velika bolečina je, ko morajo starši pokopati svojega lastnega otroka. Marija je zelo konkretno izkusila to bolečino. Njenega sina Jezusa so prijeli, sramotili, mučili, nato pa ga kot največjega zločinca s težkimi tramovi na ramenih gnali na Golgoto, kjer so mu nazadnje vzeli še obleko in ga golega pribili na križ ter izpostavili v sramoto in posmeh vsem, ki so ga poznali.
Le kaj se sedaj, v teh bridkih trenutkih, dogaja v Marijinem srcu? Morda ta občutja zelo približa to, kar je zapisal znani hrvaški teolog dr. Tomislav Ivančić v Marijinem križevem potu: »On odhaja, jaz pa se sprašujem, ali je na zemlji še kakšen kraj, kjer bi mogla živeti. Z njim je odšlo vse, kar sem imela in kar sem bila. Kako naj se vrnem s Kalvarije, ko pa me ni, ko sem z njim pribita na križ in z njim umiram.« Da, na tem kraju ljudje ubijajo svojega Boga, svojega Stvarnika, na tem mestu je hudobija sveta dosegla vrhunec. In ko je Jezus izrekel svoj »Dopolnjeno je.« ter izdihnil, je bilo vsako upanje na rešitev izgubljeno. Samo še droben spomin na Jezusove besede, da bo tretji dan vstal, je bil v ozadju kot drobna lučka, ki je dajala vsaj malo svetlobe v tej uri teme in brezupa. Apostoli, razen mladega Janeza, so se od strahu razbežali, Peter je Jezusa celo zatajil in morda le od daleč osramočen opazoval žalostno predstavo. Mariji je v oporo le manjša skupinica žena, ki so že prej hodile za Jezusom, med njimi Marija Magdalena, iz katere se je okolica norčevala.
Sedaj prihaja še poslednje slovo od mrtvega sina. Prebodli so mu stran, sneli so ga s križa. Sprva so nameravali njegovo mrtvo telo dobesedno potrgati s križa ter odpeljati v Gehensko dolino, kjer bi ga sežgali, a se je zanj zavzel Jožef iz Arimateje. Ko so ga sneli s križa, ga je Marija še zadnjič vzela v naročje – in ta prizor je za vedno postal navdih številnih umetnikov, ko so upodabljali Žalostno Mater Božjo z križanim Jezusom. Kot izgnanca ga je rodila v Betlehemu v revni kolibi, sedaj bo spet pokopan kot pregnanec. »Sin človekov nima mesta, kamor bi glavo naslonil,« je nekoč dejal. Še grob, ki mu je pripravljen, ni njegov.
In to je najstrašnejši meč, ki je presunil Marijino srce. In kot je že desetletja nazaj napovedal starček Simeon, so se prav tu ob križu razodevale misli mnogih src: le drobna peščica je vztrajala do konca pri svojem Učitelju, čeprav je sama tvegala preganjanje in smrt, večji del sledilcev se je razbežal in razkropil, nahujskano ljudstvo pa je doživelo svoj trenutek zadoščenja, ker je tisti, ki so ga sedaj imeli za sleparja, zasluženo končal tako, kot je namenjeno vsem takim sleparjem. Za Marijo in za svet je Jezusova smrt novo rojstvo. Tudi Nikodemu, ki v času Jezusovega javnega delovanja ni upal podnevi govoriti z Jezusom, pač pa je v nočnih urah poslušal Jezusov pouk o tem, kako se moramo ponovno roditi, je postalo jasno, kaj se je zgodilo. Mnogo stoletij kasneje je sv. Frančišek Asiški zapisal besede: »S smrtjo se rodimo za večno življenje.« In po tem novem rojstvu sedaj Marija ponovno drži Jezusa v naročju – takrat kot novorojeno dete, sedaj odraslega, mučenega, skoraj nerazpoznavnega in umorjenega.
Ker je sonce že zahajalo in je bil naslednji dan praznik, je bilo treba pohiteti s pokopom. Vrt Jožefa iz Arimateje je bil v bližini, Jezusovo truplo so na hitro natrli z dišavami in zavili v mrtvaški prt ter položili v votlino, ki so jo nato zaprli s kamnom. Tudi temina groba je izžarevala hudo bolečino. Kot da je bila z Jezusom pokopana vsa vera učencev vanj. A niti pokop, ki so ga Jezusovi prijatelji opravili v naglici, ni preprečil oblastnikom, da ne bi kasneje še enkrat vdrli v Jožefov vrt, odprli groba in nato nagrobni kamen opremili s pečati, predenj pa postavili stražo – da ne bi prišli učenci, truplo ukradli in nato razglasili, da je vstal. Z grehom zapacane duše so se bale celo mrtvih! A nobena hudobija tega sveta ni mogla več preprečiti dogodkov, ki so temu sledili. In Marija je, kljub hudi žalosti in strtosti, verovala. Kakor ji je pred desetletji dejala sorodnica Elizabeta: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se je, kot je napovedal Gospod.« Kajti Gospod je napovedal tudi svoje vstajenje. Elizabetine besede so sedaj dobile nov pomen.
V premislek:
Je zame s smrtjo vsega konec? Kako se odzivam na tragične dogodke? Ali znam izročiti Bogu svojo žalost ali se je raje oklepam? Kaj mi pove zgled mučenca bl. Alojzija Grozdeta, ki goduje 27. maja?
Molitev:
Jezus, bojim se groba, bojim se smrti. Nisem še sprejel, da se s smrtjo rodim za večno življenje. Pomagaj mi to spoznati, saj si sam rekel, naj se ne oklepamo zemeljskega življenja za vsako ceno. Hvala ti, ker me rešuješ iz temnega groba.
G. B.
