Za Jezusa je bil začetek javnega delovanja vse prej kot preprost. Najprej je moral v puščavo za štirideset dni. V popolno samoto, kjer se je lahko pogovarjal le z nebeškim Očetom. In nato znova srečanje z Janezom Krstnikom, ki je v njem prepoznal Božje Jagnje, tisto, ki bo odvzelo grehe sveta nase.
Številni prvi Jezusovi učenci so bili sprva učenci Janeza Krstnika, ki so ga občudovali kot strogega asketa. Zato so bili toliko bolj presenečeni, da je sprejel vabilo na svatbo v Kani v Galileji. Zagotovo vabilo ni bilo nekaj naključnega, če pomislimo, da je bila na svatbo povabljena tudi Jezusova mati Marija. In prav na tem veselem dogodku se je prvič razodela Božja slava. Jezus je sicer skušal čim bolj prikriti svoje mesijansko poslanstvo, a ko je šlo za stisko ljudi, ni mogel stati ob strani. Za mladoporočenca na slavju verjetno ne bi moglo biti večje sramote od tega, da bi vina zmanjkalo. Z vidika duhovnih dobrin se ta stiska zdi čisto banalna in celo preverzna, češ pa kaj potem, se bodo pa malo manj opijali.
Toda Marija ne misli tako. Tudi ona prepozna stisko tistih, ki so skrbeli za strežbo. In se ni mogla premagati, ne da bi Jezusu izrazila nekaj, kar je sam že vedel – ljudje so v stiski, zmanjkuje vina. Pijača, ki jo bo tri leta kasneje na zadnji večerji povzdignil s spremenjenjem v svojo kri, je postala razlog, da je prvič posegel v življenje ljudi s čudežem. A bodimo pozorni – sprva deluje kot brezbrižen in opomni Marijo, češ, moja ura še ni prišla – a na Marijino priprošnjo se »njegova ura« zgodi prav takrat! Pa čeprav ji je še malo prej v nekoliko grdem tonu namignil, češ, kaj se naju to tiče, če nimajo vina! Ne vemo, ali bi Jezus storil čudež, če mu Marija ne bi namignila, da zmanjkuje vina. A zagotovo je njena beseda veliko veljala. Tako kot je mnoga stoletja o Mariji zapisal sv. Maksimilijan Kolbe: »Klic bolnika po bolniški sestri ne nadomesti potrebe po zdravniku. Nasprotno, sestra napravi prav to, česar bolnik sam ni več sposoben. Namesto njega stopi po zdravnika.«
Marija pa je morala sprejeti še eno dejstvo, ki jo je nekako zaznamovalo skozi ves čas Jezusovega javnega delovanja: Jezus je ne kliče več »mati«, odslej je zanj le še »žena«, ne zakonska žena, kot bi morda kdo napačno razumel, ampak ena od številnih žena v tistem okolju. A vendar žena z najpomembnejšo vlogo v odrešenjski zgodovini.
A glej, v vsem tem dogajanju, ko se Jezus vendarle odloči, da se dvigne iz človeške anonimnosti, Marija ne stoji križem rok. Njeno naročilo: »Karkoli vam reče, storite!« je blag opomin ne samo vsem tistim, ki so nejeverno zmajevali z glavami, ko jim je Jezus naročil, naj napolnijo vrče z vodo. To naročilo je namreč opomin vsem nam – mar ni to povzetek vseh do sedaj danih Marijinih sporočil iz nebes, od Lurda, Fatime pa vse tja do Medžugorja? Marija sprejema dejstvo, da je zdaj ponižna dekla učlovečenega Boga, pri njem prosi za naše potrebe, hkrati pa nas uči, kako pomembno je slediti Jezusu in ga postaviti na prvo mesto v svojem življenju. Torej: iščimo Božjo voljo, jo razpoznavajmo ter uresničujmo – če bomo v življenju tako ravnali, bomo imeli obilen blagoslov.
V premislek:
Kaj mi pomeni uresničevanje Božje volje? Kako gledam na Marijino priprošnjo v stiskah ter ob pomembnih življenjskih odločitvah?
Molitev:
Jezus, hvala ti za tvoj prvi veliki čudež, ko si rešil veliko stisko mladega para. S tem si pokazal, da želiš biti vedno Bog z nami, posebej v naših stiskah.
G. B.
