Med številnimi redovnimi skupnostmi, ki obstajajo v svetu, velja omeniti Male Jezusove brate, ki jih je zasnoval sv. Karel de Foucauld. Njihov ideal je posnemati Jezusovo skrito življenje v Nazaretu.
Sveto pismo o Jezusovem otroštvu, razen tega, kar poznamo v zvezi z romanjem svete družine v Jeruzalem, kjer sta Marija in Jožef iskala Jezusa in ga po treh dneh našla, ne piše praktično nič. Nekaj malega bi lahko izvedeli iz apokrifnih virov. Katekizem v zvezi s tem pravi, da je v času skritega življenja v Nazaretu Jezus ostal v molku običajnega življenja. Lahko torej domnevamo, da je v tem času nazareška družina doživljala svoje vsakdanje življenje, ki je vključevalo tako molitev kot delo, praznovanja in vsakdanje križe. Jezus je postal Jožefov pomočnik v mizarski delavnici, a hkrati je rasel v modrosti in povezanosti z Božjo besedo, natančneje izročilom Stare zaveze. Lahko si predstavljamo, da je bil tih, nekoliko odmaknjen mladenič, in da so ga morali sorodniki imeti za čudaka. Češ, kaj toliko časa čaka, pri teh letih bi si lahko fant že našel nevesto! Samo Marija ga je lahko popolnoma razumela, kolikor ji je človeška pamet to sploh dopuščala. Bolj ko so se veliki dogodki Jezusovega otroštva odmikali, težje je bilo verovati v Jezusovo posebno poslanstvo. Jezus je ohranil sinovsko pokorščino do obeh, tudi do Jožefa, čeprav ni bil njegov pravi oče. Na njiju pa je bila dolžnost, da sprejemata v veri to Jezusovo skrivnost, čeprav jo ne razumeta vedno.
Ni povsem točno znano, kdaj je Jožef umrl. Lahko sklepamo, da je bilo to v času Jezusove mladosti, saj evangelijska poročila o Jezusovem javnem delovanju Jožefa ne omenjata več, pač pa le njegovega soimenjaka iz sorodstva, sina Kleope in Marije ter brata apostola Jakoba mlajšega. Zagotovo je moral biti Jožefov odhod velik križ za Marijo in Jezusa. Z Jožefovo smrtjo je v nazareškem domu zazevala praznina, čeprav je Jezus skušal nadaljevati Jožefovo obrtniško delo kot tesar. Za Marijo je vdovstvo pomenilo ranljivost in vemo, da je Bog v Stari zavezi preko prerokov naročal, da je treba varovati vdove, ne pa jih izkoriščati in zlorabljati. Za Marijo je bila Jožefova smrt še eden od številnih mečev, ki so presunili njeno srce.
Kmalu pa je zanjo prišlo še eno slovo: izstop Jezusa iz vsakodnevne rutine in začetek njegovega javnega delovanja. Pravzaprav je to morala napovedati že govorica o tem, da je v Judeji začel delovati mogočen prerok, ki je pozival k spreobrnjenju grehov in napovedoval skorajšnji prehod obljubljenega Odrešenika, Mesije oziroma Maziljenca. Puščavniški mož, ki je znal povedati marsikaj ostrega, je v znamenje spreobrnjenja krščeval ob Jordanu. Seveda, to ni mogel biti nihče drug kot Janez Krstnik, prav tisti, ki je Jezusovo bližino zaznal še skrit pod srcem svoje matere Elizabete. Za Marijo je bilo to dovolj jasno znamenje, da mora pustiti Jezusa, da odide od doma. V tolažbo ji je bilo vsaj to, da ga je lahko na nekaterih poteh spremljala. V svojem nazareškem domu ne bo sama – v bližini živijo številni sorodniki, tako njeni kot Jožefovi. In Jezus bo zagotovo po napornih poteh prišel domov na obisk. Tako je v pokorščini Božji volji sprejela tudi Jezusov odhod v svet. Njen sin je že klical prve učence, ko je število naraslo, si jih je posebej izbral dvanajst. In to je njegova nova družina, s katero bo preživel zadnje tri leta življenja.
V premislek:
Kolikokrat v življenju sem doživljal, da sem moral žrtvovati odnose in stvari, da bi se uresničila Božja volja? Kje so bile moje največje odpovedi?
Molitev:
Marija, sveta Božja Mati, hvala ti, da me razumeš v moji bolečini. Tudi sama si jo doživljala v svojem življenju. Najhujša je bila takrat, ko so ti umorili edinega Sina. Naj se po Tvojem zgledu posvečujem Bogu za rast Božjega kraljestva na zemlji. Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas.
G. B.
