V širši slovenski javnosti je Janez Nanut skoraj neznan duhovnik. Januarja letos je minilo deset let od njegove smrti. A njegova življenjska zgodba je nadvse zanimiva.
Za Senovo je sicer znano, da gre za delavski in rudarski kraj v Posavju – na štajerski strani Save seveda. Od tam vas pot vodi ali v Obsotelje ali pa v Kozjansko, na južni strani pa preko Brestanice do doline Save, ob kateri poteka cesta, ki povezuje Krško z Zasavjem in Celjem. Nekdanja podružnica župnije Brestanica (Rajhenburg) je od leta 1964 samostojna župnija.
Konjičan z notranjskimi koreninami, ki je komaj ušel smrti
Janez Nanut se je rodil 16. maja 1925 v Brdu pri Slovenskih Konjicah. Njegov oče Anton je bil po rodu z Notranjske (Stari Trg pri Ložu), mati Marija je bila domačinka. Rodilo se jima je deset otrok, dva sta umrla zelo kmalu po rojstvu. A še preden se je Janez rodil, je oče Anton trinajst let delal v ZDA v rudniku. Vrnil se je leta 1918, ob koncu druge svetovne vojne. Njegovi dolarski prihranki so postali žrtev balkanske goljufije, saj je lahko denar menjal le v Beogradu, pa še tam je od menjave dejansko dobil zelo malo, a vendarle dovolj, da je lahko kupil posestvo blizu Konjic. V bližnji vasi Brdo si je našel nevesto in se priženil na kmetijo “pri Štefeki” družine Rak. “Amerikanec”, kot so rekli Antonu, je kmalu postal glavni vaški živinozdravnik. Zelo se je držal pravila, da se ob nedeljah ne dela, tako ga je namreč v Ameriki naučil izseljenski duhovnik. Svoje dogodivščine je pripovedoval svojim osmim otrokom, ki so mu prisluhnili ob večerih. Vendar so samo trije od njih – Milka, Micka in Janez – nadaljevali šolanje na poklicni šoli. Micka je bila zelo nadarjena za gledališče in je celo zložila tridejanko o primorski učiteljici, ki je v težkih časih med obema vojnama pomagala ohranjati slovenski jezik.
Tako kot mnogim otrokom tudi malemu Janezu tisti čas preizkušnje niso prizanesle, znašel se je celo v smrtni nevarnosti. Ko je bil star dve leti, je na domači vrtni gredi potrgal vse narcise, ki jih je hotel nameniti za okrasitev domačega znamenja križa v času Velike noči. Vendar ga je teta Neža grdo kaznovala, zato je pobegnil od hiše in prišel pod neko oddaljeno jablano. Ni zmogel razumeti krivice, ki se mu je zgodila. Utrujen je pod tisto jablano zaspal. Tam so ga domači našli vsega prezeblega, zbolel je za pljučnico. Oče ga je v naglici odpeljal do konjiškega zdravnika, ki pa je staršem vzel vsako upanje. Temu otroku so štete ure, je dejal. Pričakovati je bilo mogoče Janezovo smrt še isti dan.
Pri večerni molitvi je bogaboječi oče Anton takole roteče prosil: »Nebeški Oče, pusti mi tega otroka pri življenju! Če bo postal duhovnik, bom dal zadnji rep iz štale in zadnje drevo iz gozda za njegovo novo mašo.« In čez nekaj dni se je mali Janez čudežno predramil. Vstal je iz zibelke in začel iz vžigalic, ki jih je družina že imela pripravljena za sveče za mrtvaški oder, sestavljati cerkev, a zvonik se mu je vedno podrl. Sestra Micka je prva opazila Janezovo “vstajenje” in vsa presenečena stekla na polje, kjer so ostali domači delali. Ko so jo od daleč zagledali, so vsi pomislili, da jim prihaja povedati, da je Janez mrtev. Pa je njeno veselje na obrazu sporočalo veselo novico, da njen brat živi, da se celo že igra. Čudežno ozdravljenje je očeta Antona spodbudilo, da je sina, Bogu v zahvalo, čez nekaj dni odnesel v Marijino cerkev na Brinjevo goro nad Zrečami.
Vendar pa se je malo kasneje že drugič zgodilo, da je Janez le za las ušel smrti. Padel je v jamo, potem ko se je v mraku vračal iz bolnišnice, kjer je Nanutova mati izgubila prezgodaj rojenega otroka. Iz jame ga je rešila sestra Micka, a le malo je manjkalo, pa bi se Janez utopil in zadušil. Kmalu zatem pa je za družino prišla težka preizkušnja – oče je umrl za posledicami meningitisa, ki ga je dobil še v ZDA v rudniku, najmlajša hči Ivanka je bila takrat komaj položena v zibelko. Po očetovi smrti je za otroke skrbela tudi teta Neža, ki ni pozabila svoje reakcije ob trganju narcis. Zaobljubila se je, da bo skrbela za Janeza in zelo si je očitala, ker ga je njena graja takrat skoraj ubila.
Za duhovnika študiral kar v domači zidanici
Janez je tedanjo ljudsko šolo obiskoval v Slovenskih Konjicah. Nato ga je starejša sestra Micka pripravila za sprejemne izpite in mu pomagala vstopiti v mariborsko gimnazijo. Vendar pa je druga svetovna vojna prekinila šolanje, prišla je nemška okupacija. Namesto šolanja je Janeza čakalo delo v nemškem gradbenem podjetju, ki je gradilo cesto na Brdo, s tem zaslužkom je družina lahko preživela težke čase. Pred tem je do Nanutove kmetije vodil le kolovoz. Zemljo za novo cesto na Brdo je podaril veleposestnik Klemen, ki je sicer podpiral partizane, a na koncu vojne so ga vseeno likvidirali. Potem, ko so ga ujeli, so za njegovega stražarja določili Nanutovega Jožeta, mlajšega Janezovega brata, ki je bil še mladoleten. Slednji je bogatega kmeta nagovarjal, naj zbeži, vendar je odvrnil, da ima čisto vest in da se ne boji za življenje. Vendar pa so ga vseeno ubili.
Janezu pa je v času vojne že tretjič grozila smrtna nevarnost. Ko je zagorela graščina Dolič in si je želel ogledati pogorišče, so ga prijeli nemški vojaki ter odpeljali v mariborske zapore. Vse skupaj bi se lahko končali s streljanjem ali deportacijo v kakšno taborišče. Očitali so mu, da se je izogibal mobilizaciji v nemško vojsko, kar je bilo sicer res, saj je Micka vedno napisala prošnjo, da je Janez edini skrbnik družine, ker očeta ni bilo več. V konjiški cerkvi so tisti dan, ko je Janez pristal v nemškem zaporu, trepetali in jokali. Vendar so ga čez nekaj dni izpustili, ko je učitelj Hren napisal prošnjo za izpustitev. Po vrnitvi je zavladalo veliko veselje. Spet je hodil v službo na cesto, da je lahko preživljal družino.
Po letu 1945 je Janez zaključil gimnazijo in se vpisal v bogoslovje. Povojna komunistična oblast pa ga je hotela pridobiti za ovaduha v bogoslovju, na kar pa ni pristal, zato so mu preprečili obiskovanje semenišča. Na posredovanje konjiškega nadžupnika in arhidiakona Franca Tovornika je mariborski škof Maksimilijan Držečnik dosegel izjemo za Janeza in mu dovolil, da lahko študira teologijo kar v domači zidanici, v Maribor pa hodi na izpite. V semenišče je tako prišel šele zadnji dve leti pred posvečenjem. Konec oktobra 1950 pa ga je škof Držečnik posvetil v duhovnika, novo mašo v domači župnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah pa je imel na nedeljo Kristusa Kralja.
Kaplan le za 14 dni
Nevarnosti za Janezovo življenje še vedno ni bilo konec. Poslan je bil namreč za kaplana v župnijo Sv. Lovrenc na Pohorju, a prav tedaj so v sosednji župniji Puščava komunistični likvidatorji umorili župnika Naceta Nadraha, strica kasnejšega stiškega opata patra Antona Nadraha ter nečaka ljubljanskega stolnega prošta Ignacija Nadraha. S smrtjo so zagrozili tudi Janezu, če takoj ne odide iz tistih krajev, saj so vedeli, da pri oblasti ni zaželen. Tako je moral svoje službeno mesto zapustiti že po dveh tednih. Tako je bil Janez vse do leta 1956 duhovni pomočnik v svoji domači župniji ter katehet v pohorskih župnijah. Vodil je tudi molitvene shode češčenja. Leta 1956 pa ga je škof imenoval za kaplana na bližnji Prihovi, kjer je pomagal ostarelemu župniku. Tam je Janez skupaj z bratom Jožetom in ostalini napeljal prvo električno napeljavo v cerkev, odstranili so tudi star omet in stene prepleskali, obnovili so tudi dotrajano streho. Komunistična oblast pa ga je vsak teden klicala na udbovska zaslišanja v Maribor – vsakič je pred zaslišanjem stopil v frančiškansko baziliko Marije Matere usmiljenja, kjer se je tedaj nahajal Slomškov grob, in se tam svetniku priporočal za pomoč v sili.
Obstaja pa tudi anekdota o tem, kako je eden od udbovskih špicljev iz bližnje Oplotnice več let zapored prihajal na Prihovo, da bi kakšnega duhovnika zasačil v besedi pri pridigi. Ko ga je Janez po neki pridigi opazil, je dejal svojim faranom: “Ljubi Prihovčani, imam vam nekaj zelo važnega za povedati…imamo poslušalca pridige…” Vso zbrano občestvo se je ozrlo za zlonamernim gostom, ki je že bil pri odhodu na glavnih vratih cerkve.
Že istega leta pa je Janez odšel na novo delovno mesto – postal je šoštanjski kaplan pri legendarnem župniku Jožetu Vesenjaku, ki ga je Janez zelo spoštoval in cenil. Žal je Udba zaprla Vesenjaka in ga mučila ter ustrahovala, da je živčno zbolel. Pod prisilo je moral vstopiti v ciril-metodovsko društvo duhovnikov, preko katerega je oblast nadzirala duhovnike. Janez v to društvo ni hotel vstopiti, saj je povzročalo razdor v Cerkvi. Je pa v času bivanja v Šoštanju pokazal svoj glasbeni talent v sicer zelo živahni župniji. Igral je denimo klavirsko harmoniko, slednjo se je naučil pri vaškemu učitelju Hrenu v času bogoslovja.
S harmoniko k verouku
Po treh letih dušnega pastirstva v Šoštanju je Janez odšel v župnijo Rajhenburg (Brestanica) z znamenito slikovito baziliko Lurške Matere Božje. Zgraditi jo je dal Konjičan Jožef Cerjak v začetku 20. stoletja, posvečena pa je bila le nekaj dni po sarajevskem atentatu, ki je sprožil prvo svetovno vojno. Župnija pa je bila v primerjavi s Šoštanjem v tistem času, ko je Janez prišel tja, pravo mrtvilo. V župniji Brestanica je Nanut poučeval verouk na petih mestih: pri sv. Kancijanu, pri sv. Antonu, v Brestanici, na Senovem in v Koprivnici. Vozil se je z mopedom, vedno je s seboj vzel tudi harmoniko, s katero je veljal za nekakšnega cerkvenega Avsenika. To so mu očitali tudi novomeški udbovci, ki so mu prigovarjali, da harmonika ne sodi v cerkev. Odgovoril jim je: »Moje harmonike so zelo pobožne, igrajo le nabožne pesmi. Če ne bilo tako, bi me gospe, ki obiskujejo bogoslužje, že zdavnaj tožile na škofijo.« Na eni od poti je doživel prometno nesrečo ter od zavarovalnice dobil odškodnino, s katero bi si lahko kupil novega fička. Vendar je denar raje daroval za obnovo podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika, ki se je na Senovem nahajala prav ob osnovni šoli. Kupil je tudi nove klopi, brat Jože pa jo je prebelil. Brestaniški župnik Ivan Kolenko je že tedaj napovedoval, da bo Janez postal župnik v tem kraju v novi župniji.
Župnikova napoved se je uresničila v letu 1964. Rudarski kraj Senovo se je namreč naglo razvijal, vse več je bilo delavskih kolonij. Da bo Senovo samostojna župnija, je zelo zgodaj napovedovala pobožna žena, ki jo je komunistična oblast za pol leta zaprla na rajhenburški grad zaradi nedolžne šale o Titu. S to idejo se je nato ukvarjal župnik Kolenko, v kaplanu Janezu Nanutu pa je videl človeka, ki bo to sposoben uresničiti in škofijo je o tem sproti obveščal. Prvega januarja 964 je mariborski škof Maksimiljan Držečnik ustanovil novo župnijo Senovo in za prvega upravitelja imenoval dotedanjega brestaniškega kaplana Janeza Nanuta. Poleg cerkve sv. Janeza Krstnika sta k župniji Senovo prešli še cerkev sv. Jakoba v Šedmu in cerkev sv. Pavla v Brezju.
Cvetoča okolica stare cerkve
Gospodinjo si je novi župnik iskal v domači rodbini. Najprej je želel starejšo sestro Micko, nato pa je na mamin predlog k sebi vzel najmlajšo sestro Ivanko, čeprav se je bal, da se bo na fari poročila in bo ostal brez. Na to pa je pristal pod pogojem, da Ivanka opravi gospodinjski tečaj. Jeseni 1963, še pred uradno ustanovitvijo župnije, je bila Ivanka že na Senovem, ker pa ni bilo župnišča, je stanovala pri Žlendrovih v bližini, Janez pa si je uredil sobo nad zakristijo. Kasneje je za potrebe župnije odkupil Lipovškovo hišo v bližini, slednja je nato služila kot začasno župnišče. Sestra Ivanka je začela skrbeti za gredice, sama je izkopala jarke za vodovod, začela urejati stezice, obrezovati živo mejo, posadila je tudi vrtnice. Cvetočo okolico cerkve so vsi občudovali, ocenjevalci so hoteli podeliti celo nagrado, a ker je bila gredica cerkvena, iz tega ni bilo nič. So pa zato senovske žene gospodinji Ivanki kupile novo kolo.
V tistem času na Senovem še ni bilo javnega vodovoda. Ko je prišla Ivanka prosit zanjo v bližnjo šolo, ji je hišnik hotel ustreči, vendar je to preprečila komunistična ravnateljica šole, češ Cerkev je ločena od države. Vodovod so nato vendarle obljubili, a pod pogojem, da domačini sami skopljejo rov. Ivanka Nanut se je sama lotila dela z motiko in lopato. Delala je od štirih zjutraj do desetih zvečer. Kot edinega pomočnika ji je Bog nasproti poslal Draga Avsenaka, ki je edini duhovni poklic iz senovske župnije do danes, novo mašo je pel leta 1975, sedaj je župnik v Ormožu. A opravljeno delo je bilo za nadzornika premalo – povedal jima je, da se mora skopati enaka razdalja še do novega naselja, ki je raslo poleg šole. Štirje možakarji so se lotili kopanja in za odkop potrebovali en teden. Leta 1964 je Senovo poleg nove župnije dobilo prvi vodovod.
