Zagotovo bi v zgodovini odrešenja težko našli bolj tragičen in pretresljiv dogodek kot je bil pomor nedolžnih otrok v Betlehemu. Marija je zagotovo morala slutiti, da po tako milostnem obisku, kot se je zgodil s prihodom modrih z vzhoda, sile teme ne bodo mirovale.
In res, modri so bili v sanjah opomnjeni in so se v svojo domovino vrnili mimo Jeruzalema, ne da bi se spet ustavili tam, kot jim je naročil Herod. Slednji jih je pričakoval zaman in se čutil prevaranega. In kako ne bi v takem afektu na dan privrela najbolj peklenska hudobija osovraženega vladarja, ki je nad otroke v Betlehemu naščuval najbolj umazano in pokvarjeno drhal? Celo vsega hudega vajenim tempeljskim vojakom se je ukaz, da morajo v Betlehemu iz preventivnih razlogov pobiti vse dečke do drugega leta starosti, zdel nagnusen in odvraten. Mar niso podobno počeli Egipčani, ko se je tam živeče judovsko ljudstvo številčno okrepilo? Pa vendar je Mojzes, judovski otrok, po čudežu prišel v roke faraonovi hčeri, čeprav je bil sam zapisan veliko prezgodnji smrti. In prav Mojzes je bil tisti, ki je nato izraelsko ljudstvo popeljal iz Egipta, ker je bil pokoren Božjim navdihom.
In Jezus? Mar bi ga moral nebeški Oče res žrtvovati že v najnežnejših letih? Že v nočnih urah je Božji angel opomnil Jožefa. Takoj je treba zapustiti Betlehem, vzeti s seboj samo najnujnejše, za seboj pa pustiti vse ostalo. Gre za življenje! Lahko si predstavljamo, kako so v strahu in trepetu še pred zoro hiteli iz Betlehema, ki se mu je že približevala tolpa morilcev, da izvrši enega najstrašnejših dejanj genocida. Po poti, po kateri je izraelsko ljudstvo šlo iz Egipta, je sedaj v nasprotni smeri prihajal Božji sin. In to skozi puščavo, kjer so imeli zelo majhno možnost preživetja. Družini je znova grozila smrt, tokrat zaradi lakote in žeje.
A tudi to pot Bog ni zapustil svojega Maziljenca, svojega Sina. Če je preroku Eliji po krokarjih prinašal hrano, kako ne bi poskrbel za sveto družino, ki se je začasno umikala v eno najstarejših kraljestev na svetu? Po izročilu naj bi živela v starodavnem mestu z antičnim imenom Heliopolis, sončnem mestu s pogansko, stoletja kasneje tudi islamsko kulturo. Šele po Herodovi smrti se je smela družina iz tega tujega okolja vrniti po enako nevarni poti nazaj v domovino, a po Božji volji ne več v Betlehem, pač pa na sever, čez napol pogansko Samarijo v Galilejo, v Nazaret. Prav tam, kjer je nadangel Gabriel naznanil Jezusovo rojstvo. Družina, ki je preromala dolgo dolgo pot iz Galileje v Judejo in naprej v Egipt, se je tako spet vrnila domov. V kraj, kjer je prazna mizarska delavnica čakala na pridne roke. In kraj, kjer je Marija doživljala svojo mladost. Odšla je od tam kot mlado dekle, vrnila pa se je kot žena, zaznamovana s številnimi preizkušnjami.
V premislek:
Kolikokrat sem bil doslej poslušen Božjim navdihom, tako kot je bil to sv. Jožef?
Molitev:
Moj Jezus, Odrešenik, okrepi me in varuj me. Zatekam se k Tebi, ki me osvobajaš sile in oblasti teme. Blagoslovi vse tiste, ki si sedaj rešujejo golo življenje. Naj bo tudi moje srce odprto, ko bodo iskali zatočišče.
G. B.
