foto: Pixabay

Če boste kristjana vprašali, kako je bil včlenjen v Božje ljudstvo, imenovano Cerkev, bo odgovoril, da s svetim krstom. V judovstvu pa ni bilo tako. Že od Abrahama dalje je obreza veljala kot znak pripadnosti Bogu, v judovski postavi pa je bilo določeno, da se vsakega novorojenca obreže osmi dan po rojstvu, ko tudi uradno dobi ime.

Tudi pri Jezusu ni bilo nič drugače. Novega pripadnika izvoljenega ljudstva je, kot je velevala postava, obrezal otrokov oče, ki mu je dal ime. Ta dolžnost je pripadla Jožefu, ki je Jezusa sprejel za svojega zakonitega sina. Ime Jezus oz. Ješua, kar pomeni »Gospod rešuje«, je bilo določeno iz nebes, čeprav Odrešenik še zdaleč ni edini, ki je nosil to ime. V hebrejskem jeziku ima vsako ime svoj poseben pomen, čeprav je res, da so mnogi Judje pod vplivom grške kulture v tistem času imeli tudi grška imena, kar se je pokazalo tudi pri Jezusovih apostolih.

Že pri Jožefu v sanjah je bilo razloženo, zakaj ime Jezus – on bo namreč rešil ljudstvo njegovih grehov. Katero ljudstvo? Najprej bi pomislili na Jude, izvoljen narod. A angel je govoril, da bo Jezus odrešil grehov »svoje ljudstvo« (Mt 1,21). Torej tiste, ki mu želijo pripadati. V stari zavezi ime Jezus srečamo pri Sirahu – njegov ded nosi to ime, pa tudi eden od njegovih potomcev. Napoved iz Izaijeve knjige o tem, da bo devica spočela in rodila sina, pravi, da bodo dete imenovali Emanuel, kar pomeni »Bog z nami«. Jezus, večna Beseda, pride med nas, a kot slaboten in umrljiv človek, ki nam je enak v vsem, razen v grehu (misal) in »podrejen postavi«, kot pravi pismo Hebrejcem. Rojen je iz žene v določenem prostoru in času, kot polnopravni član izraelskega naroda.

Že to včlenjanje v izvoljeno ljudstvo pa terja prvo žrtev: obrezovanje. Za razliko od našega krsta, ki pozna zgolj oblivanje z vodo, je včlenjanje v izvoljen izraelski narod zahteval konkretno telesno zaznamovanost. To pa je pomenilo tudi prve kapljice krvi Odrešenika. Zagotovo je moral ta dogodek seči Mariji globoko v srce. Kot Mati Odrešenika sodeluje pri odrešenjskem načrtu, ki zahteva žrtev. Kri, ki jo prelije Jezus pri obrezovanju, bo trideset let kasneje tekla kot sok grozdja iz stiskalnice v »odkupnino za mnoge« (Mt 20,28; Mr 10,45). Jezus se z obrezo podreja postavi, ki jo je prišel dopolnit, kot je sam dejal. A prav v imenu te postave bo obsojen kot zločinec in bogokletnik, izročen v križanje.

Sveto pismo omenja Jezusovo obrezovanje le mimogrede in mu nameni veliko manj prostora kot obrezovanju Janeza Krstnika. Morda tudi zaradi nenavadnih dogodkov, ko je sorodstvo pričakovalo, da bosta ostarela starša svojega edinega sina imenovala po očetu ali po nekom iz sorodstva, kakor je bila v tistem času navada. In so ugovarjali Elizabeti, ko je omenila ime Janez, češ, to ime v naši rodbini deluje povsem tuje. A ko je Zahariji pripadla zadnja beseda in je sina poimenoval tako, kot je bilo oznanjeno po angelu, je nenadoma spet lahko spregovoril. Bilo je jasno, da je šlo za Božji poseg. Tudi Janez je svoje življenje kronal z mučeništvom, tako kot mnogi preroki. In vsi ti so pripravljali pot Jezusu, ki je na križ nesel vse naše grehe. Tudi to žrtev Marija vdano sprejema in tiho trpi.

V premislek:

Ali sem ponosen, ker sem bil s krstom včlenjen v Božje ljudstvo?

Molitev:

Jezus, moj Odrešenik, ob obrezovanju, ko si dobil ime, ki ti ga je podelil Oče, prvič prelil svojo kri. Hotel si nam biti enak v vsem, nase si vzel podobo hlapca. Zato si bil obrezan, darovan v templju in si se dal Janezu krstiti, čeprav ti tega ne bi bilo treba. Nauči me ponižnosti in osvobodi me vsake nečimrnosti.

G. B.