foto: Leopold Kupelwieser / Wikipedia

Če boste kdaj obiskali dom duhovnosti v Stržišču (ali, kot pravijo domačini, v Stržiščah) pod Črno prstjo, na južnem obronku Julijskih Alp nad Baško grapo, kjer je nekdaj mlade zbiral duhovnik Vinko Kobal, boste lahko v jedilnici opazili vitražno okno – upodobitev Marije, ki je zazrta vase, gleda vase. Ta vitražna upodobitev, ki jo je izdelal umetnik Marko Jerman, na edinstven način prikazuje Marijo, kot jo opiše evangelist Luka – da je namreč vse besede, ki jih je slišala, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19).

Ko so namreč pastirji po veselem oznanilu angelov odšli proti Betlehemu, so na robu mesta našli tako, kot je bilo rečeno v sporočilu angelov – dete, povito v plenice in položeno v jasli. In so seveda povedali, kaj je bilo rečeno o tem otroku. In zagotovo tega niso povedali samo Mariji in Jožefu, pač pa tudi mnogim prebivalcem, ki so se lahko le čudili vsemu temu. Najbrž vsi niso niti verjeli, morda je kdo rekel, češ zmešalo se jim je, verjetno so imeli privide.

Toda vse, kar so povedali pastirji, je Marija hvaležno sprejela. Ni si zapomnila vsega tega samo z umom, ampak s srcem. In vse te besede je shranila v svojem srcu in jih premišljevala. Tako kot tudi vse kasnejše dogodke, ki so sledili. To je storila, ker je verovala in ker je v tej veri tudi vse izrečene besede, dogodke in znamenja časov premišljevala v svojem srcu. Le katera oseba bi lahko v tistem trenutku popolneje verovala v posebno poslanstvo novorojenega deteta kot njegova lastna mati?

Marijina drža nas torej uči, da vera ni zgolj stvar uma in razuma, ampak predvsem srca. Vendar razuma ne smemo izključiti, sicer bi zašli v nezdrav fanatizem. Marija nam daje zgled, kako slediti Jezusu in njegovemu evangeliju. V dobi, ko tolikšna možnost informacij in dejavnosti moti naš vsakdan, je še posebej pomembno, da si vzamemo čas za Boga, čas za premišljevanje Božje besede. Zato nas tudi preko sporočil iz Medžugorja vabi, naj vse, kar počnemo, delamo s srcem – to velja za udeležbo pri sveti maši, češčenje Jezusa v evharistiji, branje Božje besede, post, molitev rožnega venca. Že v sporočilih v Fatimi pred dobrim stoletjem je Marija napovedala zmago svojega Brezmadežnega Srca. Njeno Srce je že zmagalo zato, ker je popolnoma sprejelo Boga, ker je želelo uresničiti Božjo voljo tudi za ceno hudega trpljenja in ker nas prav premišljevanje Božje besede, tudi rožnega venca, ki ni samo prazno ponavljanje besed, ampak globoka premišljevalna molitev, vodi preko številnih preizkušenj do končnega cilja.

Tudi zato se dandanes kristjani radi zatekamo in posvečamo Marijinemu Srcu. Vsaka prva sobota je še posebna priložnost, da s spovedjo, udeležbo pri sveti evharistiji, molitvijo rožnega venca, kar storimo v duhu zadoščevanja za lastne grehe in grehe sveta, obnavljamo svojo zavezo z Bogom po zgledu Marije. In ko Božjo besedo ter znamenja časa premišljujemo v svojem srcu po zgledu Marijinega Srca, bomo opazili, da se naše razmišljanje vse bolj razlikuje od mentalitete, ki jo sicer vsiljuje posvetna in od Boga oddaljena okolica. A tudi teh, ki pripadajo svetu, ne moremo obsojati – Marija v njih vidi izgubljene otroke, ki še niso spoznali Božje ljubezni.

In konec koncev – predstavljajmo si, kaj vse so matere pripravljene narediti za svoje otroke. Mnogokrat so celo pripravljene žrtvovati svoje življenje zanje. Roditi otroka za ceno lastnega življenja – kdo bi razumel to logiko, če ne razume ljubezni? Tudi v novejši zgodovini najdemo kar nekaj takih primerov. Denimo Poljakinka Agnieszka Pisula. Ali pa sv. Ivana Beretta Molla, zdravnica in mati do zadnjega diha. Marijino srce je torej polno ljubezni do nas, izgubljenih in grešnih otrok. Če bi vedeli, kako nas ljubi, bi jokali od veselja.

V premislek:

Kakšen je moj pogled na Marijo? Ali tudi sam premišljujem v svojem srcu Božjo besedo?

Molitev:

Gospod, pomagaj mi, da bom vse, kar delam, počel s srcem in ne zgolj iz navade. Naj bo vsaka moja molitev iz srca. Prenovi moje srce, naj ne bo kakor kamen.

G. B.