Za Marijo je bil povratek iz Ain Karema nazaj v Nazaret dokaj boleč. Tudi če bi hotela prikriti svojo nosečnost, bi marsikdo opazil, da je, kot neporočena v blagoslovljenem stanju. Za današnji čas nič posebnega, če vemo, da se sedaj večinoma poročajo pari, ki že imajo otroke. Če se sploh odločijo za poroko.
A takrat razmere še zdaleč niso bile tako preproste. Izvenzakonska nosečnost je veljala za prešuštvo, in ni bilo redko, da je žensko, ki je bila zalotena pri tem, doletela kruta smrt. Ali pa vsaj sramota okolice. Zato je bilo Marijino stanje tudi za Jožefa boleča skrivnost. Oba sta čutila bolečino. Nihče ne bi razumel takrat, kaj pomeni angelovo oznanjenje in spočetje od Svetega Duha. Verjetno bi marsikdo to označil za norost in halucinacijo, ali kot nekakšen beden izgovor za grešno dejanje. Jožef nikakor ni hotel, da bi bila Marija osramočena pred ljudmi. Na voljo je imel samo dve poti: ali odslovitev na skrivaj ali pa da jo vzame k sebi. A druga možnost je postala realna šele, ko je v sanjah dobil angelovo sporočilo, ki je potrdilo to, kar je Mariji oznanil nadangel Gabriel: dečku naj bo ime Jezus, spočet pa je od Svetega Duha. Odločitev je bila torej sprejeta, Jožef in Marija sta tudi uradno postala mož in žena.
A že kaj kmalu se znajdeta pred novo preizkušnjo: rimski oblastniki razglasijo popis, s katerim bodo skušali od preprostih ljudi pobrati še več davkov. Vsak odrasel moški je moral iti v svoj rojstni kraj na popis. Za Jožefa je to pomenila dolgo in naporno pot z osličkom ter visoko nosečo ženo iz Nazareta v Betlehem, mesto kralja Davida. Le kdo bi si mislil, da ta preprosti tesar prihaja iz rodbine, ki ima za svojega prednika kralja Davida. Vendar mu življenje ni prizanašalo: hiša, v kateri je odraščal, je že dolgo v tujih rokah, svoje novo domovanje si je našel v galilejskem mestecu Nazaret. Sedaj mora spet nazaj tja, od koder je bil pravzaprav izgnan.
Bila je že noč, treba je bilo poiskati vsaj skromno prenočišče, da bi lahko naslednji dan opravil svojo dolžnost pri rimskih uradnikih. A prenočišča ni. Mesto je obrnilo hrbet človeku, ki je bil tam rojen. In Marija je vedela, da je to znamenje: Odrešenik bo rojen v Davidovem mestu. A v kakšnih okoliščinah! V povsem skromni kolibi, namenjeni živalim. Namesto zibelke so jasli, namesto odeje slama, novorojenemu otroku delata družbo poleg očeta in matere le še osliček, vol in morda nekaj ovac, ki so se zatekle v kolibo. A povsem v nasprotju s temi pomilovanja vrednimi in prav nič romantičnimi okoliščinami angelski zbori v bleščeči svetlobi oznanijo betlehemskim pastirjem, da se je to noč rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod. V bogatih gostiščih ni bilo prostora zanje.
Okoliščine torej povsem nasprotujejo temu, kar je rečeno o tem detetu, da je to Kralj vseh kraljev. Toda Marija vztraja v svoji veri. In prav kmalu se tudi pojavijo prva znamenja, da je dete, ki je rojeno, res Odrešenik: na vratih se prikažejo prvi obiskovalci. Preprosti pastirji z betlehemskih poljan, zaviti v svoje kožuhe, a neskončno presenečeni ob sporočilu iz nebes. Betlehemska koliba je postala prvi prostor adoracije. Le kdo bi lahko verjel, da je ta majhen, komaj rojeni deček pravi Bog?
V premislek:
Kaj mi pomeni božič? Je to zgolj del romantike? Ga praznujem le zaradi božička in daril? Ali pa je to zame praznik Božjega učlovečenja?
Molitev:
Moj Gospod, ponižal si se in postal človek, rodil si se iz Device Marije. Privzel si podobo hlapca, da bi se približal meni, grešnemu človeku, in me odrešil. Danes želim slaviti Tvoje učlovečenje in Tvojo veliko ljubezen do človeštva. Hvala ti, Gospod.
G. B.
