»Vesêli in raduj se, hči sionska, kajti glej, prihajam in bom prebival v tvoji sredi, govori Gospod.« Tako piše prerok Zaharija. In to je le ena od številnih omemb veselja v Svetem pismu. Resnično veselje je le tisto, ki ga prinese Bog, in se razlikuje od veseljačenja, tako značilnega za sodobne posvetne zabave. Resnično veselje namreč prihaja iz srca, in to iz srca, v katerem ima Bog svoje prebivališče. In katero srce na svetu je bolj odprto Bogu kot srce tiste, ki je po Svetem Duhu spočela Odrešenika – ki je svetu razodel svojo ljubezen s tem, da je pustil prebosti lastno srce? In takrat je tudi Marijino dušo presunil meč. In to srce, za katero je sama v Fatimi sama dejala, da bo na koncu zmagalo.
Čeprav je bila Marijina življenjska pot polna preizkušenj, to še ne pomeni, da nikoli ni imela priložnosti okusiti tistega resničnega veselja, ki ga nobena zunanja okoliščina ne more vzeti, kakor je to razložil tudi sv. Frančišek Asiški bratu Leonu, ko mu je povedal, kaj je resnično in pravo veselje. Srečanje z Elizabeto ni bilo samo veselo snidenje dveh sorodnic, ampak odrešenjski dogodek. Ta dogodek je spodbudil Marijo, da je v Svetem Duhu zapela hvalnico, psalm vseh psalmov, ki se začne z besedami »Moja duša poveličuje Gospoda« in predstavlja jedro večernega molitvenega bogoslužja. Kajti prav ta hvalnica povzema odrešenjsko zgodovino in odrešenjski načrt – mogočni padajo, ponižni so povišani, Gospodova dobrota je brez meja do tistih, ki mu zvesto služijo. Lahko bi rekli, da je Marijina hvalnica dejansko hvalnica ponižnosti. In prav to je tista lastnost, ki jo je Jezusova Mati najbolj izkazovala. Prav zaradi njene ponižnosti je Marija sama izrazila v tej hvalnici: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« Gre za eno samo slavljenje Boga in zahvaljevanje za njegovo dobroto do vseh rodov vse tja do Abrahama, s tem pa tudi napoved, da se obljuba o Odrešeniku, ki so ga mnogi rodovi pričakovali že tisočletja, bliža izpolnitvi.
Marijina hvalnica pa tudi odpira vprašanje, kako je z našo hvaležnostjo do Boga in ali ga sploh znamo slaviti. Molitev »Slava Bogu na višavah«, ki jo molimo ali pojemo vsako nedeljo in praznik, pogosto molimo zelo robotsko, zgolj iz navade, ne da bi se zavedali pomena tega slavilnega besedila. Toda zatakne se že pri naši hvaležnosti. »Kaj imaš, česar nisi prejel?« vsakega od nas sprašuje apostol Pavel. Hvaležnost in ponižnost hodita z roko v roki. Svet okoli nas nas uči, da nam ni treba biti hvaležen, da se moramo zanašati sami nase in ne na Boga. Kolikokrat lahko v kakšnem intervjuju v posvetnem tisku preberemo ta čudaški stavek: »V življenju mi ni bilo nič podarjeno.« Tu ni več prostora za hvaležnost, ampak le še za ponašanje pred drugimi – dokler ne pridemo do meja, ki jih sami ne moremo prebiti. Marijina hvalnica nas zato uči ponižnosti in hvaležnosti – prav drža hvaležnosti in zahvaljevanje Gospodu šele ustvarja našo svobodo v Kristusu. Kajti ko se Bogu iz srca zahvaljujemo, postanemo odprti za milosti, ki nam jih hoče dati.
V premislek:
Koliko je v našem življenju prostora za resnično slavljenje Boga? Sem Bogu hvaležen za to, kar sem in kar imam?
Molitev:
Marija, tako kot tvoj Sin Jezus tudi ti ostajaš z nami do konca sveta. V Fatimi si izrazila svojo skrb nad grešnim človeštvom ter pozvala k spreobrnjenju. Pomagaj mi, da se resnično spreobrnem in postanem vreden Jezusov učenec.
G. B.
