Z blagri se v Svetem pismu srečamo večkrat, še posebej temeljito pa v Matejevem evangeliju, kjer Jezus v govoru na gori spregovori o blagrih. A zdi se, da osem svetih blagrov še ne zajema vsega, kar Jezus želi povedati – že po svojem vstajenju, ko se drugič prikaže apostolom, enemu od njih, nejevernemu Tomažu, izreče blagor, na katerem morda temeljijo vsi ostali: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.« Kot bi želel še enkrat potrditi to, kar je ob obisku Marije izrekla Elizabeta: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar je napovedal Gospod.«
Marija se je namreč v veri odpravila na dolgo pot v Ain Karem. Čeprav ji je novico o tem, da bo postala Mati Odrešenika, sporoči angel, bi lahko to smatrala kot halucinacijo ali sanje, skratka kot samoprevaro. Nekaj takšnega se je zgodilo Zahariji, Elizabetinemu možu: tudi on je doživel obisk angela, a v tistem trenutku ni bil zmožen sprejeti tega sporočila kot znamenja resnične Božje navzočnosti. Preveč ga je navzdol tiščalo breme njegovega zares dolgega čakanja na potomca, in tu njegova vera ni bila niti približno tako trdna kot pri Abrahamu, ki je prav tako čakal na obljubljenega sina Izaka. A že takrat je Bog po angelu staremu duhovniku Zahariji dal znamenje, da bi vendarle verjel v to, kar je videl na lastne oči – ni mogel več spregovoriti niti besede, šele ko je svojega prvorojenca poimenoval tako, kot je želel Bog: ime naj mu bo Janez! To ni bilo znamenje samo zanj, ampak za ves tisti kraj, saj se je vso sosesko zaradi vsega, kar se je zgodilo, obšel strah in mnogi so se spraševali, kaj neki bo iz tega otroka.
Marija je, kot smo videli, v trdni veri in popolni svobodi sprejela Gospodovo voljo. Ona, ki je blagoslovljena med ženami, je s strani Elizabete deležna časti, ker je verovala. In to je Marijina drža. Vera tu ne pomeni samo verjeti v nekaj, verjeti v resničnost Božjih obljub. Zagotovo je to osnova. Latinski izraz za vero, namreč »fides«, ima še en pomen: zvestobo. Biti zvest Bogu pomeni ne samo poslušati Božjo besedo, ampak jo tudi izpolnjevati, jo narediti dejavno. Bog se preko svoje Besede srečuje z vsakim človekom, vsaj od nas je kot drevo, ki lahko zaradi srečanja z Besedo obrodi svoj sad – ali pa tudi ne. Že prvi psalm v Svetem pismu nakaže še en veliki blagor: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.« (Ps 1, 1-3) Kolikokrat je Jezus v svojih prilikah uporabljal prispodobe o sadovih. »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj.« (Mt 7, 19) Prav tu nam je Marija lahko navdih in kot priprošnjica, da bi znali ob poslušanju in izvrševanju Božje besede dajati dobre sadove in da bi imeli imeli trdno vero, kot jo je imela ona sama.
V premislek:
Kako trdna je moja vera? Ali res zaupam v Božji načrt ali menim, da lahko vse postorim sam? Kaj mi pomeni Božja previdnost?
Molitev:
Jezus, po Marijini priprošnji mi podeli trdno in dejavno vero, takšno, kot jo je imel očak Abraham.
G. B.
