V liturgičnem koledarju se Marijinega obiska pri Elizabeti posebej spominjamo na zadnji majski dan, torej ob zaključku šmarnic, ko obhajamo praznik Marijinega obiskanja. Da, tudi Marijin obisk pri Elizabeti je vključen v Božji načrt.
Marija se po angelovem sporočilu takoj odpravi na dolgo in naporno pot. Želi se veseliti s svojo precej starejšo sorodnico in ji hkrati pomagati pri hišnih opravilih. To je seveda pomenilo tudi začasno slovo od svojega zaročenca Jožefa za več mesecev. In seveda je bilo to tveganje: kot neporočeno mlado dekle in hkrati devica je že nosila pod srcem novo življenje in po nekaj mesecih bi se moralo to poznati, s tem pa bi v svoji okolici zagotovo tvegala tudi smrtno kazen, ki je bila v tistem času še vedno pogosta za prešuštnice. Spomnimo se, kako je le tri desetletja kasneje Jezus eno od njih rešil skoraj gotove smrti, ko so bolj nanj kot nanjo prežali varuhi postave z namenom, da bi Jezusa v vsakem primeru osramotili.
Na hišnem pragu hiše, kjer sta živela duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta, pa je Marijo dočakalo presenečenje. Ni samo ona bila tista, ki je bila po Božjem sporočilu opomnjena, da se je z Elizabeto zgodilo nekaj čudežnega. Morda se je v tistem trenutku res zgodil le droben trzljaj otroka pod Elizabetinim srcem, a to je bilo le znamenje delovanja Svetega Duha, ki je prav takrat prešinil Elizabeto in ji dal vedeti, da njena mlada sorodnica, ki prihaja skozi vrata, prav tako nosi pod srcem dete – in to tistega, ki bo nase vzel grehe sveta. Kako ne bi mogla v velikem veselju izreči vzklik, ki ga poznamo v najbolj znani krščanski molitvi k Mariji?
Elizabeta blagruje Marijo, ker je edinstvena žena zaradi svojega poslanstva, hkrati pa počasti Odrešenika, ki šele prihaja na svet. In se v velikem veselju tudi čudi milost, da prav k njej prihaja tista, ki jo imenuje Mati mojega Gospoda. Nenavadno, kajti obe sta se poznali že od prej, sedaj pa naenkrat takšna sprememba. A pojasnilo sledi v nadaljevanju – Marija je tista, ki je vstopila v Elizabetino hišo in ponižno pozdravila gospodarico. Ni znano, s katerimi besedami, verjetno s tedaj običajnim pozdravom »Shalom« – a prav ta pozdrav je sprožil odziv Svetega Duha. Elizabeta je tudi priznala, da je od veselja poskočilo dete v njenem telesu takoj, ko je zaslišala Marijin pozdrav. Toda če beremo poročilo, kako nadangel Gabriel oznani Zahariji rojstvo Janeza Krstnika, lahko preberemo tudi, da bo Janez »že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom« (Lk 1,15). In Janez se v Svetem Duhu že pod materinim srcem odziva na Odrešenikovo fizično bližino, hkrati z njim pa je tudi Elizabeta ožarjena z močjo Duha, brez katerega ne bi mogla nikoli v mladi sorodnici prepoznati Božje Matere.
Ta dogodek nam je lahko poseben izziv za premišljevanje, kako se sami odzivamo na Božjo bližino, kako prepoznavamo delovanje Svetega Duha, pa tudi, ali smo pripravljeni dati čast Gospodu. Ko je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.
V premislek:
Kako v sebi in okoli sebe prepoznavam delovanje Svetega Duha?
Molitev:
Marija, izprosi mi pri Jezusu, naj bom tudi sam odprt za delovanje Svetega Duha, tako kot si bila ti. Nauči me tudi prepoznavati znamenja časov ter delovanje Boga.
G. B.
