Doma Duhovnost Škof Peter Štumpf ob dnevu molitve za duhovne poklice: ‘Vsak duhovni poklic...

Škof Peter Štumpf ob dnevu molitve za duhovne poklice: ‘Vsak duhovni poklic zahteva veliko notranje svobode’

40
Škof Peter Štumpf (foto: Klavdija Dominko / SŠK)

Naše vsakoletno septembrsko molitveno srečanje se vedno bolj razliva v krik: Gospod, ne prezri nas in nam nakloni vsaj kakšen novi duhovni poklic. Da bi ta krik k Bogu bil še bolj glasen in roteč, zadnja leta še posebej vabimo mlade družine. Zakaj? V družinah se prične življenjska zgodba tudi neke poti do duhovnega poklica, ki ima svoj začetek z rojstvom otroka.

Danes Cerkev postavlja v službo akolitata ali mašnega pomočnika bogoslovca Blaža Baligača, ki tako nadaljuje svojo poklicanosti za duhovništvo. Mašni pomočnik je poklican ljubiti Jezusa v sveti evharistiji, ga častiti v samoti ali pa skupaj z ljudmi, jih tudi vabi, naj Jezusa z veseljem in dostojno prejemajo pri svetem obhajilu. Mašni pomočnik živi tako, da je vedno vreden svoje službe. Pri tem je tudi pozoren na uboge, ki so na obrobju. Ne morejo vsi iti v cerkev – eni so bolni in onemogli, drugi so duhovno zanemarjeni ali se čutijo ponižane in zavržene. Mašni pomočnik gre do njih – nikdar sam, vedno z Jezusom. Po njem se Jezus hoče sklanjati k ljudem, da jih ozdravi, okrepi, obveže in jim da okrepčilo.

Apostol Pavel v pismu Kološanom vernike spodbuja, naj vztrajajo v veri in naj se ne dajo omajati. Spomni jih na čas, ko so bili še v grehih, in na čas ko jih je Bog s Kristusovo smrtjo napravil svete, brezmadežne in neoporečne (prim. Kol 1, 21-23).

Pavel svojim vernikom večkrat pokaže na dva časa: na čas del iz mesa, ki so dela za smrt, ker so iz greha; in na čas Kristusovega opravičenja od greha, ki je čas milosti in novega življenja. Pavel ne dovoljuje in ne tolerira spoj ali zavezništvo med njima. Svoje vernike poziva, naj se več ne vračajo v prvi čas greha in smrti, ampak naj vztrajajo v tem drugem času Kristusove milosti in novega življenja.

Ne vem, kako vi doživljate ta čas, ki ga živimo. Ali ga doživljate kot čas greha in smrti ali pa kot čas novega življenja v Kristusu? Meni se zdi, da imamo neko mešanico vsega po malem. Saj veste, da fekalije niso dobre za pitno vodo. Ali je voda povsem čista in zato pitna ali pa to ni – vsaka najmanjša onesnaženost pomeni možno zastrupitev in bolezen. Tudi v novem, duhovnem življenju v Kristusu, ne more biti fekalij greha. Če je to življenje onesnaženo, potem ni več življenje v Kristusu, ampak je samo še življenje iz greha, tudi če ima nalepko novega življenja. Če recimo, imamo steklenico z nalepko sortnega vina, notri pa ni vino, ampak žlobudra, je to slabo. Pride lahko do zelo neprijetne situacije, če tega ne vemo, pa to ponudimo gostu. Težko se je potem opravičevati in popraviti vtis.

Zelo potrebujemo duhovno in moralno čista okolja. Pri tem so družine še vedno najbolj ugodne za zdravo in čisto življenje vseh članov. Tam, kjer odločno in jasno izbirajo Kristusove ponudbe iz evangelija za medsebojne odnose in vzgojo otrok, se okolje spreminja v lepoto bivanja, velikodušno pozornost drug do drugega ter željo v napredovanju v vsem, kar pomaga tudi pri njihovi verski rasti. Starši, ki se zavedajo nevarnih pasti, ki bi najprej njim in potem otrokom lahko uničile duhovno in moralno napredovanje, vlagajo mnogo naporov, da ne dovolijo v vdora škodljivih vplivov v njihove družine, ki se nam danes od vsepovsod tako močno vsiljujejo. Namen teh škodljivih vplivanj je prav v povzročanju ran družinam in končno njihovo slabljenje in uničenje. Cerkev povsod na mnoge načine poskuša pomagati družinam, da bi se vedno krepile z Božjo besedo, zakramenti, molitvijo, raznimi srečavanji, recimo tudi takšnim kot je to danes pri Gradu, dobrodelnostjo, izobraževanji, katehezami in po vzgledu apostola Pavla opozarja na reči, ki za družine niso ugodne, oziroma so za njih celo nevarne in uničujoče.

Evangelist Luka nam danes razloži vse razsežnosti lakote po kruhu, ki sega celo v zbor apostolov. Bili so lačni in so v soboto smukali klasje in jedli zmleto zrnje. S tem so pohujšali farizeje, ki so bili trdosrčni. Postava jim je bila pomembnejša od ljudi. Kot da so ljudje ustvarjeni za postavo in ne postava za ljudi (prim. Lk 6, 1-5).

Postava bi ljudem naj pomagala k njihovi osvoboditvi od greha, vendar pa so jo farizeji spremenili v njihovo zasužnjevanje. Farizeji niso dopustili, da bi postava osvobajala za Boga, ampak da bi ljudi vklepala v suženjstvo Bogu. To pa je bogokletje. Kristus je to presekal tako, da se je razodel kot gospodar postave in tudi sobote, ki je za Jude svet dan. Nihče ne more biti suženj Bogu zaradi postave, ampak vsak mora biti svoboden za Boga po Kristusu. Evangelist Luka torej bolj kot o lakoti apostolov spregovori o lakoti farizejev po svobodi za Boga, vendar pa tega oni ne sprevidijo in zato zavračajo Kristusa. Tako ostajajo neusmiljeni in trdosrčni.

V tem je tudi danes velika težavnost za nove duhovne poklice.  Koliko manj bomo usmiljeni drug do drugega, toliko manj bomo vredni tudi novih duhovnih poklicev. Vsak duhovni poklic zahteva veliko notranje svobode, kakor tudi svobode vernega občestva. Če te svobode ni, pride do blokade, ki jo sproža strah in neodločenost slediti Kristusovem klicu.

Družine močno prosim, da ohranjate in negujete v svojem okolju svobodo za usmiljenje. To še zdaleč ne pomeni tolerance slabega, pomeni pa zmožnost ločevanja med tem, kar je Kristusovega in tem kar ni od njega. Če bi gojili usmiljenje brez Kristusa, bi res takoj zapadli  v toleriranje vseh sort grehov. Če pa smo umiljeni s Kristusom, nam bo on dal svojega Duha, ki nam bo vse povedal o tem, kaj je dobro za naše novo življenje in kaj ni dobro.

Priromali smo h grački Materi Mariji, ki jo tukaj še posebej častimo kot Vnebovzeto. Ona je čudovito svobodna za Boga in za vse ljudi. Polnost Svetega Duha jo je usposobila za Jezusovo in našo mater. Marija je mati s posebnim namenom: da nas vabi k usmiljenju. Če je ona usmiljenja do vseh, potem se njeno usmiljenje ne sme izgubiti med nami, ampak ga skrbno ohranjamo in negujemo drug za drugega.

V tem pomenu tudi danes prosimo Jezusa in Marijo za več usmiljenja po naših družinah, župnijah in škofiji ter za nove duhovne poklice.