Opomba: postaje so vzete iz papeževega križevega pota v Koloseju leta 2022. Za krajšo verzijo križevega pota lahko vzamete samo končno prošnjo (v kurzivu) v vsaki postaji.
Molimo te, Kristus in te hvalimo,
ker si s svojim križem svet odrešil.
Po lesu smo bili usužnjeni,
in po svetem križu smo bili osvobojeni.
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Uvodna molitev:
Jezus, tako zelo utrujene se počutimo v tem svetu, polnem trpljenja. Želimo si rešitve naših problemov, želimo si miru na svetu, odprave nasilja, lakote, revščine. A rešitev kar ni in ni. Zdi se nam, kot da si nekje daleč, kot da se za težave in trpljenje človeštva ne meniš. Toda vse to je utvara. In posledica dejstva, da smo tvoje zapovedi zavrgli, s tem pa tudi Tebe samega. Izgnali smo te iz naše srede, te znova izdali, obsodili, ti naložili križ, te križali. Za naš sekulariziran, od Boga odtujeni svet si postal tujec, ki ga dandanašnje naprednjaštvo globoko prezira in izganja. Ti pa trkaš na vrata naših src in čakaš, da ti odpremo vrata, te povabimo v svoj dom in postavimo na prvo mesto v svojem življenju. Jezus, ko si ti na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Vendar se slepimo in si domišljamo, da vse lahko naredimo s svojo lastno močjo. Odpusti nam, Jezus, ta greh nečimrnosti in napuha. S teboj želimo premišljevati vse dogodke odrešenjske zgodovine, ko si za nas šel na križ, trpel in umrl. Mi pa nismo hoteli, da bi ti za nas plačal dolg. Sami smo si domišljali, da to lahko storimo. Odpusti nam!
(V rimski različici križevega pota se med postajami poje koralni napev stare marijanske himne Stabat Mater – Mati žalostna je stala, za krajevne potrebe lahko uporabimo enega od napevov “O pridite stvari”. Na začetku postaje sta vzklika: Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim svetim križem svet odrešil.)
Prva postaja:
Jezus v smrtnem boju na vrtu Oljske gore
Dvorana zadnje večerje. Jezus spremeni kruh in vino v svoje telo in kri. Učencem umije noge. Izroči jim svojo duhovno oporoko. Njegovo srce moli v goreči velikoduhovniški molitvi k Očetu. Da bi bili vsi eno… Oče, posveti jih v resnici… Poveličaj svojega Sina… Svet te ni spoznal… Kakšen slavnostni trenutek! Apostoli gorijo v pričakovanju velike slave. Ne razumejo, da je to trenutek slovesa. Ne zavedajo se, da se bliža krvav vihar. A kdo bi mogel pričakovati tragedijo, ko pa je ljudstvo še pred nekaj dnevi vzklikalo svoj »hozana« ob Jezusovem prihodu v Jeruzalem? Saj je vendar vsemogočen – tolikokrat so ga hoteli na silo odpeljati in umoriti, pa nihče ni stegnil roke po njem. Sedaj se bo razodela mesijanska slava v polnosti: Jezus se bo dvignil kot veliki vojskovodja, odgnal sovražno rimsko vojsko in pokoril tudi vse pismouke, farizeje in saduceje. Božje kraljestvo je pripravljeno.
Sedaj se Jezus in enajsterica odpravijo ven iz dvorane zadnje večerje. Napotijo se na Oljsko goro, v vrt Getsemani. Kakšen pomen ima vse to? Srca apostolov spreletijo zle slutnje. Jezus s seboj vzame Petra, Jakoba in Janeza in gre nekoliko naprej. Nato se oddalji tudi od njih. Sedaj je sam pred Očetom. Bliža se ura njegove krvave daritve na križu. V duhu vidi dogodke, ki bodo sledili. Pripravljen je izpolniti Očetovo voljo, a telo se upira grozljivim prizorom, ki se bodo zvrstili le nekaj ur zatem. Saj bi vse imelo smisel, če… Če ljudje ne bi bili tako mlačni, ravnodušni, brezbrižni. Hotel je umreti za vse človeštvo, a kaj, ko je toliko takšnih, ki te žrtve ne bodo sprejeli, ki se bodo hoteli rešiti z lastnimi močmi, vendar ne bodo mogli plačati zase odkupnine. In bo zanje prepozno, ko se bodo soočili s tem. Da, to so mlačne duše, ki še dandanes najbolj ranijo Jezusovo srce. Prav zaradi njih je Jezus začutil takšen odpor in izrekel »Oče, če hočeš, naj gre ta kelih mimo mene…« In prav v tem času so Jezusovi najbližji spremljevalci spali kot ubiti. Zaman so bile vse Jezusove prošnje, naj ostanejo budni in naj molijo z njim.
Ali je tudi moja duša v spanju?
Gospod Jezus, tvoj smrtni boj v vrtu Getsemani je bil še toliko hujši, ker si v duhu videl mojo mlačnost, mojo brezbrižnost. Ker sem si v svojem napuhu domišljal, da ne potrebujem ne Tebe ne Tvoje žrtve. Reši me ter me osvobodi nečimrnosti in mlačnosti. Naj ostanem vedno buden s Teboj, naj dopustim, da Tvoja kri postane cena mojega odrešenja. Pokaži svojo navzočnost, o Gospod, v mojem srcu, da se bom res zavedal, da ne morem nič brez Tebe. Naj vlada Tvoj mir v mojem Srcu, moj Odrešenik.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Druga postaja:
Juda izda Jezusa, njegovi pa ga zapustijo
Eden od dvanajsterih ni mogel slišati te Jezusove silno slovesne oporoke in molitve po zadnji večerji in umivanju nog. Jezus je umil noge vsem, tudi najbolj nezvestemu med njimi – in prav pri njem je bil najbolj skrben in ljubeč. A nezvestega učenca to ni odvrnilo od njegovih namenov. Juda sprejme grižljaj, njegov pogled postane pogled demona, ki sovraži in ubija. Na Jezusovo besedo odide ven, v temo, ki pa se ne more meriti s temo v njegovi duši. Nihče ne ve, zakaj je odšel – razen mladega Janeza. Nihče ne razume Jezusovih besed, da ga bo eden od njih izdal – razen tistega, ki je odšel. Ne samo zato, da bi dobil obljubljenih trideset srebrnikov, pač pa tudi zaradi načrta: če je Jezus res Mesija, če je res od Boga, se bo ubranil pred sovražniki. Naj pokaže svojo moč, če je res to, za kar se ima! Ali pa naj umre!
Sedaj ta nesrečni sprevod rimskih vojakov in tempeljskih stražarjev prihaja na vrt Getsemani. Izdajalec se je približal! S poljubom da znamenje oboroženim spremljevalcem, koga mora prijeti. »Prijatelj, stori, za kar si prišel!« Bolj kot navzočnost surovih oborožencev Jezusove učence presune spoznanje, da na čelu te horde stoji eden od dvanajsterih. Tisti, ki je malo prej vzel grižljaj iz Jezusovih rok in nato odšel ven. Kakšna strahotna izdaja! Zdaj razumejo, zakaj je Jezus govoril, da ga bo eden od njih izdal. Tudi apostol Peter, ki ga je Jezus nekoč postavil za prvaka med apostoli, je Jezusu obljubljal, da gre z njim v življenje in smrt. »Življenje dam zate! Ne bom te zatajil!« Ko zasliši Jezusov »Jaz sem!« in vidi vojake, ki so se umaknil nazaj in popadali na tla, mu to vlije nekaj poguma. Sliši enega od svojih tovarišev govoriti: »Gospod, naj udarimo z mečem?« Ni se obotavljal, z enim od dveh mečev, ki so jih prej odnesli iz dvorane zadnje večerje, je zamahnil in Malhu, poveljniku tempeljske straže, odsekal uho. In Jezus je storil še zadnji čudež: svojemu sovražniku je zacelil rano! »Spravi meč na svoje mesto…« Šok za šokom! Jezus ne želi, da ga branijo z mečem. Izroča se v roke svojim krvnikom. Sedaj je vsega konec! Oba meča sta padla na tla, sedaj bi lahko oboroženo odposlanstvo velikega zbora lahko stegnilo roke tudi po Jezusovih apostolih. Razbežijo se, kot je pisano: Udaril bom pastirja…
Sem tudi jaz bežal, ko je bila Cerkev osramočena?
Gospod Jezus, prostovoljno si se izročil v roke svojih sovražnikov. Dovolil si nezvestemu učencu, da te je izdal, a si ga vseeno imenoval »prijatelj«. Nisi zavrgel svojih učencev, ki so se od strahu razbežali. Celo napovedal si jim, da se bodo pohujšali nad Teboj. Tako kot njim tudi meni primanjkuje poguma, stanovitnosti in zvestobe. V svojem srcu sem še vedno nezvest in strahopeten. S teboj želim vztrajati ne vedno, ampak le takrat, ko se dobro počutim in ko v bližini ni nevarnosti. Utrdi me, Gospod, da ne bom bežal, ko bodo preganjali Tebe in Tvojo Cerkev, ko bodo na dan prihajali strahotni škandali tistih, ki so Tebe izdali. Utrdi me v zvestobi in stanovitnosti, moj Odrešenik.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Tretja postaja:
Veliki zbor obsodi Jezusa
Sedaj je Jezus ujetnik v palači velikega duhovnika. Vrstijo se zasliševanja, najprej pri Kajfovem tastu. Kjer pade prvi udarec s pestjo. »Če sem govoril napak, dokaži…« Sledi sodni proces pri samem Kajfi in pred člani velikega zbora. Vrstijo se kriva pričanja, ki pa se ne ujemajo. Kajfa postaja vedno bolj nestrpen in nervozen. Bliža se jutro dneva pred veliko nočjo, nočno sojenje pa še vedno ni končano. Kajfa proti vsem predpisom izsili od Jezusa priznanje, ali je res Sin Najvišjega. »Bogokletje je izrekel, smrt zasluži!« Kajfa si v slabo hlinjeni žalosti zmagoslavno pretrga oblačila. Saj ne potrebujejo več prič! Sam je pokazal, da je bogokletnež, pokvarjenec in zakrknjen kršilec postave. Ima se za samega Boga, za Božjega Sina! Ne, tak res ne sme več živeti. Že zaradi tega, ker bi preveč vznemirjal rimske okupatorje. Bolje je, da en človek umre za ljudstvo, kot da bi zaradi njega trpel ves narod!
Po Jezusu padajo udarci s pestmi, pljunki, zmerljivke. Vrstijo se zasramovanja in norčevanja iz Jezusove preroške moči – zavežejo mu oči ter ga tepejo. »Prerokuj nam, Kristus, kdo te je udaril… No, kdo?”
Le peščica članov velikega zbora je razočarana nad tem početjem. Jožef iz Arimateje, Nikodem, Gamaliel in še nekateri protestirajo, a zaman. Sodba je v hipu postala pravnomočna, le izvršiti je niso mogli. Pravica do smrtne kazni je bila pridržana samo rimskemu oblastniku. In sedaj je treba Jezusa izročiti v roke Rimljanom, odpeljali so ga pred sodni stol na ploščadi Litostrotos oz. Gabata. Dan na dan je učil v templju, pa ga niso prijeli, sedaj pa ga kot snop povezanega izročajo v roke rimskega upravitelja Judeje. Zaradi Božje previdnosti – ljudskega štetja po ukazu cesarja Avgusta – je bil rojen v Betlehemu, da so se na njem izpolnile vse mesijanske prerokbe, a sedaj ga izročajo v roke cesarjevemu legatu, ki ima krvave roke, saj je že nekajkrat s krvjo zatrl vsak poskus upora. In vsa zgodba s krivičnim obtoževanjem ter izsiljevanjem se bo le še ponovila.
Sem tudi jaz sodil, medtem ko so drugi v naglici izrekali sodbo?
Moj Jezus, dopustil si, da te je veliki zbor, varuh postave in judovskih izročil, obsodil na smrt. Obsodili so te kot bogokletnika, čeprav si govoril samo resnico. Razodel si nam Očeta, ki je bogat v usmiljenju. Vendar te niso želeli poslušati. Zaverovani v svoj prav in v svoje lastne interese so povsem sprevrgli tvoje besede in ti obesili krivdo bogokletneža. Tudi jaz sem pogosto nagnjen k temu, da po svoji lastni presoji branim »pravo vero« in si domišljam, da imam v posesti resnico, in ne, da ima Resnica v posesti mene. Kajti ti si pot, življenje in resnica. In ko bodo zaradi takih stvari sodili mene, naj v teh sodbah srečam Tebe, moj Odrešenik.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Četrta postaja:
Peter zataji Jezusa
»Ti si Peter skala… Imenoval se boš Kefa.« Beseda, ki jih je Jezus nekoč izrekel enemu od dveh bratov iz Kafernauma ob Galilejskem jezeru. Simon, ki se je odslej imenoval Peter, je izrazil vero, da je Jezus res obljubljeni Odrešenik, Sin živega Boga. A ko je Jezus razodel svojo prvo napoved trpljenja in smrti, mu je Peter branil in doživel hladen tuš: »Poberi se, za menoj, satan…« Peter mu izreka zvestobo tudi kljub večkratni Jezusovi napovedi, da ga bo zatajil. »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj…«
Ko so tempeljski vojaki odpeljali Jezusa, je bil Peter med tistimi, ki so se v strahu razbežali. Vendar se je spomnil obljube, ki jo je dal Gospodu. Iti z njim tudi v smrt! Šel je do palače velikega duhovnika. Kaj hitro so ga prepoznali. Da, ta pritepenec je bil z Nazarečanom, govorica ga izdaja, saj je Galilejec. Videli smo ga z njim na vrtu! »Ne vem, kaj govoriš… Ne poznam tega človeka… Nisem bil…« In takoj je petelin zapel. Prvak med apostoli se je v svoji nagonski ihti, da bi se prebil v Kajfovo palačo, spet spozabil. Saj je pozabil, zakaj je pravzaprav sploh prišel tja. Sedel je ob ognju zunaj in se grel, a so ga tudi tempeljski vojaki prepoznali. In je znova tajil, petelin pa je znova zapel.
Prav tedaj pa so se vrata palače odprla. Oboroženo spremstvo je zvezanega Jezusa gnalo k Ponciju Pilatu. Jezusov in Petrov pogled se srečata… In prav v tistem trenutku je zvok petelinjega petja globoko zarezal v Petrovo dušo. Jezus, kaj sem storil? Iz strahopetnosti in oportunizma sem prelomil svojo obljubo! Hotel sem iti s teboj tudi v smrt, tako sem prisegal. Sedaj pa sem te kot kakšen ničvrednež ponižal pred ljudmi. Celo pred navadno tempeljsko deklo sem te zatajil! Želel sem si na mestu umreti od sramu, tako zelo me je zabolelo. Vendar se v tistem trenutku srečam z Jezusovim usmiljenim pogledom. Ne, Peter, nisem te prišel obsodit. Ves čas sem vedel, da si šibak, da si ves iz sebe. Doslej si skušal vse početi zgolj z lastnimi močmi in ne z mojo milostjo. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. In ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate. In prav sedaj je napočil čas tvojega spreobrnjenja.
Sem tudi jaz med tistimi, ki sem iz strahopetnosti zatajil lastnega Odrešenika?
Jezus, moj Gospod in Odrešenik. Tudi jaz se moram, tako kot Peter, bridko zjokati nad svojim izdajstvom. Šibak sem, ohol in nespameten. Zanašam se na svoje moči, zato padam v nečimrnost, a že v naslednjem hipu se osramotim. Tvoj usmiljeni pogled me rešuje pred pogubo. Vem, da razumeš mojo šibkost in me utrjuješ v dobrem. Izročam se ti, moj Odrešenik, oblikuj me kot lončar svojo glino. Krsti me s Svetim Duhom, da bom pogumno kot Peter po binkoštih pričeval zate v svetu, ki te ne pozna in časti lažne odrešenike. Usmili se, Jezus, vseh tistih, ki bi bili radi stanovitni, a vedno znova padajo v greh.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Peta postaja:
Pilat obsodi Jezusa
Sedaj je Jezus pred rimskim sodnim stolom. Njegovo življenje je popolnoma odvisno od rimskega upravitelja Judeje. Tujca, pogana in vojaka, ki ga celo želi rešiti. In se čudi obtožbam, ki prihajajo s strani njemu prej sovražne tempeljske duhovščine, ki se mu sedaj dobrika. Vendar Jezusa ne obtožuje več bogokletja, ampak da je o sebi trdil, da je kralj. Torej nekdo, ki neposredno ogroža cesarsko oblast, prav tako naj bi hujskal k uporu. Pilatu ni nič jasno. Ta hrup mu je silno neprijeten. Čim prej se želi znebiti tega bremena. Ko izve, da je Jezus Galilejec, ga pošlje k tetrarhu Herodu Antipi, ki je na obisku v Jeruzalemu. Tistemu, ki je dal ubiti Janeza Krstnika zaradi nečimrnosti svoje svakinje in priležnice Herodiade. A tudi tetrarh ne more Jezusa pripraviti do tega, da bi spregovoril vsaj eno besedo, kaj šele, da bi storil kakšen čudež. Pa je Heroda menda poimenoval »lisjak«. Kakšno razočaranje za galilejskega četrtnega oblastnika, potomca morilskega kralja Heroda, ki je Jezusu stregel po življenju že zelo kmalu po rojstvu. Sam je tudi na Pilata zviška, kot na tatu, ki se je polastil očetovega kraljestva. Odslej pa se je njun odnos izboljšal. A kaj, ko je Jezusa oblekel v smešna oblačila in ga spet poslal nazaj k Pilatu. In spet se nadaljuje nesmiselna pravda. Rimski upravitelj Jezusa zaslišuje, a tisto malo, kar mu je Jezus odgovoril, mu ni kaj dosti koristilo. Ni razumel. »Moje kraljestvo ni od tega sveta…« Ta človek je morda norec ali sanjač, a razbojnik zagotovo ni, si misli Pilat.
Toda breme sovraštva med nahujskano množico postaja čedalje težje. Nobeno prepričevanje ne pomaga. Niti to, da je dal Jezusa kruto bičati. Poskusi še s privilegijem, da izpusti enega od zaprtih razbojnikov. A nahujskano ljudstvo želi, da izpusti Baraba, ki je bil zaprt in je čakal na izvršitev smrtne kazni. Vsak Pilatov poskus, da bi Jezusa osvobodil, se je končal s še večjim neuspehom. Sedaj Pilatu tožniki grozijo, da ga bodo šli tožit cesarju, če izpusti Nazarečana. Zares brezupen položaj – in to brezupnost potrdi Pilatovo simbolno umivanje rok. Noče vzeti nase cene krvi. »Njegova kri na nas in na naše otroke,« se glasi odgovor tožnikov. Kako veliko breme so si naložili! Strašen odgovor s še strašnejšimi posledicami! “Nimamo kralja, razen cesarja!” Hinavski sprenevedav odgovor množice, za Pilata pa poraz, ki ga skuša spremeniti v navidezno zmago. Jezusa obsodi na smrt.
Sem bil morda med tistimi, ki sem med množico vpil vnaprej naučene odgovore ter tulil z volkovi?
Jezus, moj Odrešenik, priznam, da mi je najlažje, ko se pomešam med množico in se prilagodim večinskemu javnemu mnenju. Dandanašnji svet te taji, te izganja, raje časti druge bogove, se ukvarja s samoodrešenjem. Čeprav si kralj vesoljstva, je tudi meni velikokrat ljubši »vladar tega sveta«, ki si ga ti premagal. In si nočem priznati svoje lastne nečimrnosti – ves čas se oziram na to, kaj bodo pa drugi rekli. Najlažje in najbolj udobno je popustiti večinskemu mnenju. Zakaj bi se ukvarjal s tem, kaj je resnično, ko pa lahko drugi odločajo namesto mene? Gospod, osvobodi me moje nečimrnosti, strahopenosti in nestanovitnosti.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Šesta postaja:
Jezusa bičajo in kronajo s trnjem
Že odkar so Jezusa odpeljali iz vrta Getsemani, je postal tarča ne samo posmeha in pljuvanja, ampak številnih udarcev. Najprej ga udari služabnik velikega duhovnika. Nato se, ko ga obsodi veliki zbor, nad njim znesejo tempeljski hlapci, ki mu celo zavežejo oči in ga udarjajo. A najstrašnejše mučenje ga je čakalo prav pri tistem, ki si je prizadeval, da bi ga izpustil. Pilat je sprevidel, da je proti nahujskani množici nemočen. Jezusa je dal bičati in nato naj bi bil križan. Morda je tiho upal, da ga bo lahko že po bičanju izpustil, ko ga je prebičanega pokazal množici. Tudi to ni pomagalo.
Jezus je sedaj na milost in nemilost izročen rimskim rabljem, večinoma plačancem iz Samarije in Sirije, ki so na smrt sovražili Jude. Tu ni več veljala omejitev udarcev, kakor je določala judovska postava – lahko so ga bičali do onemoglosti, le ubiti ga niso smeli. Po Jezusovem telesu so padali udarci bičev s koščenimi zankami in mu trgali kožo. Mučiteljem niti to ni bilo dovolj. Niso mu hoteli prizadejati samo telesnega trpljenja. Slišali so o tem, česa so ga tožili veliki duhovniki, češ da se je delal za judovskega kralja. Tesar iz Nazareta, ki se nikdar ni skliceval na to, da je bil rojen v Betlehemu in da je potomec kralja Davida, a je vendar učil in pridobival učence. Zdolgočasena peščica primitivnežev, ki naj bi branila mogočno rimsko oblast, si je Jezusa zato privoščila na posebej poniževalen način: ogrnili so ga s starim vojaškim škrlatnim plaščem, v roko so mu potisnili trst, na glavo pa potisnili trnovo krono, ki mu je povzročila nove rane. A bolj kot to je bolelo spoznanje, da so pred seboj imeli ne samo judovskega kralja, ampak resničnega kralja nebes in zemlje, ki pa ga niso spoznali – so se pa zato toliko bolj okrutno norčevali iz njega s poklekovanjem in sprevrženim pozdravljanjem. Divjanje oblasti teme, ki ni hotela sprejeti luči, je doseglo vrhunec.
Sem morda tudi sam sramotil Boga in njegove služabnike?
Jezus, moj Odrešenik, tvoji mučitelji so ti odrekli tudi najsvetejše – tvojo kraljevsko oblast, tvoje Božje sinovstvo. Ti pa si potrpežljivo molil zanje pred Očetom in v svojem srcu strašno trpel. Tudi zanje. Tako kot trpiš dandanes zaradi sodobnih bogokletij in sramotenj. Ker si nevedni in zavedeni ljudje, ki želijo živeti v skladu z duhom časa, nevede nalagajo nase križ pekla. Odpusti njim in odpusti tudi meni, ker sem morda tudi sam sramotil tebe, pa se tega nisem zavedal. Tudi sam sem odklanjal tvoje kraljestvo. Osvobodi me, Gospod, posledic bogokletij in sramotenj, pri katerih sem sodeloval. S svojim žrtvovanjem, molitvijo, postom, dobrimi deli ter darovanjem trpljenja želim zadoščevati za vse žalitve, ki ti jih zadaja odtujeni svet.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Sedma postaja:
Jezusu naložijo križ
Prebičanega in onemoglega Jezusa je Pilat še enkrat pokazal množicam z besedami »Glejte, človek.« Odgovor pa vedno isti: »Proč z njim, križaj ga!« Baraba je bil že zdavnaj izpuščen, a želja po prelivanju krvi gre tu do skrajnosti. Ni nam dovolj, Pilat, da ga samo prebičaš. Hočemo njegovo počasno smrt, razumeš? Mi smo mislili, da bo on tisti, ki bo rešil Izrael, a nas je s svojimi besedami in čudeži samo varal! Ni kazni, ki bi odtehtala tako hudodelstvo! Da, umreti mora, a še prej trpeti do skrajnosti! Naj izkusi sam, kar nam je naredil! Hočemo maščevanje!
Da, dobro so vedeli Jezusovi rablji iz velikega zbora, kaj morajo storiti. Sami niso smeli nikogar usmrtiti. Zato so spremenili obtožnico – pred Rimljani Jezusa niso več tožili zaradi bogokletja, ampak zaradi tega, ker naj bi se delal za kralja in s tem ogrožal rimsko oblast. Velikemu zboru se nič ni bolj gnusilo kot nadoblast poganskih Rimljanov. A zdaj so se jim prilizovali. Vedeli so, da rimski okupatorji, ko gre za upornike, ne poznajo šale. Upornike so kaznovali s smrtjo na križu. Guverner v Siriji in cesarjev legat Kvintilij Var je dve desetletji prej dal križati kar dva tisoč judovskih upornikov ter Sveto deželo zalil s krvjo.
Kazen je izrečena – Jezus, križan boš! A še prej boš moral les, ki si ga toliko let tudi sam obdeloval, odnesti na svojih ramah na Golgoto. V ozadju se že sliši satanovo prišepetovanje: Nič zato, če je tvoje telo ena sama rana in če se zaradi ureznin, ki so nastali od udarcev z biči, komaj držiš na nogah. Nič zato, če si povsem oslabel in strašno žejen ter sestradan. Čaka te zadnja pot na kraj, kjer se bo končalo tvoje življenje. Saj si sam govoril, da kdor hoče hoditi za teboj, naj vzame svoj križ… Sedaj ga nesi. In to je breme celega sveta, vse hudobije, ki jo premore človeštvo. In vseh bolezni in nadlog. Rimski konjeniki so pripravljeni, pred Jezusom stopata še dva razbojnika, ki bosta prav tako končala na lesu, eden od rimskih hlapcev pa nosi s seboj trojezični napis o Jezusovi krivdi. Nič posebnega, samo to, da je judovski kralj – kar seveda ni zadovoljilo maščevanja željne tempeljske duhovščine. Začenja se tragični sprevod z veliko množico ljudi, ki hoče videti obsojence. Naslajajo se nad Jezusovo tragično usodo. Končno je dobil, kar je iskal.
Sem tudi jaz med njimi togotno in privoščljivo vzklikal in se naslajal?
Jezus, moj Odrešenik, ves onemogel si hotel storiti še zadnje dejanje ljubezni do grešnega človeštva, ki te je zavrglo. Nase si vzel obsodbo na smrt in težak križ. In nisi nehal prositi Očeta za vse te, ki so stali okoli tebe, ki so nate vpili, te zmerjali, preklinjali in grozili. Nisi vedel, ali boš s težkim križem lahko prišel do Kalvarije. Ves čas si mislil samo na to, da bi izpolnil Očetovo voljo. Večer prej si trepetal v vrtu Getsemani. In mislil si tudi name, ki se otepam križa in iščem bližnjice do samoodrešenja. Po križu je prišlo veselje na svet. Osvobodi me, Gospod, strahu pred križem.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Osma postaja:
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Vse več ljudi se gnete na poti, ki se vije od ploščadi Litostrotos do vzpetine z lobanjasto obliko, na vrhu katere so že čakali trije veliki koli. Rablji bi radi opravili svoj posel čim prej, Judje pa tudi, kajti tisti dan je bil dan pripravljanja na praznik, do sončnega zahoda, ko se začne praznik, je bilo treba vse urediti. V sprevod so se postavili tudi Jezusovi tožitelji iz velikega zbora, od Kajfe dalje. Farizeji, saduceji, herodovci, razni pismouki, pa tudi prikriti uporniki – sikariji in zeloti – , ki jih je Jezus strahotno razočaral, so v sprevodu. Že dolgo časa je minilo, odkar so se prvič posvetovali, kako bi se ga znebili. Uporniki prav tako praznujejo, Jezus jih je razočaral, a so vsaj dobili vrnjenega Barabo. Kako lepa velika noč bo letos!
A sprevod se nenadoma ustavi. Jezus se zaradi slabosti zgrudi pod križem. Pomagajo mu vstati. Vendar ga že po naslednjih korakih znova težko breme podere na tla. In nato še tretjič. In kaj zdaj? Pohiteti moramo. Naj nekdo drug pomaga nositi križ! A kaj, ko se križa nihče noče dotakniti. Farizeji, ki na dan pripravljanja nočejo nositi niti najmanjšega bremena, se ponosno umaknejo nazaj. Koga naj uporabimo? Rimski vojaki slučajno zagledajo priseljenega poljedelca, ki se je vračal v mesto in ga vsa ta bedna predstava ni niti najmanj zanimala. Aha, Simon, pa te imamo, močan si in ti boš ob Nazarečanu nosil križ. Zakaj ravno jaz? Nisem zločinec! Nič nimam opraviti s tem! A na Tvojo besedo… in zaradi Tvojega usmiljenega pogleda bom hodil s teboj. In zaradi Tvoje matere, ki si jo ravnokar srečal. Prepoznal sem jo!
Simon je poprijel za tramove. Sprevod je bil ustavljen ravno za toliko časa, da je mimo križa prišla žena s snežno belim prtom, s katerim je obrisala Jezusov obraz. Vendar so spet posegli rimski biriči. Gremo naprej! Ni časa, mudi se nam. Okoli poldneva je že in strašno vroče, a nebo se je kar naenkrat začelo temniti. Res nenavadno!
Jezus, moj Odrešenik, pustil si, da je k tebi pristopil neznanec, ki je bil prisiljen v pomoč. Ničesar ni razumel, ta drama ga ni zanimala, živel je svoje vsakdanje življenje, hotel si je v potu svojega obraza služiti vsakdanji kruh, si nabrati nekaj grenkih zelišč, da bi lahko tisti večer v miru in v družinskem krogu zaužil velikonočno jagnje. Tako kot sem tudi sam velikokrat brezbrižen in predan diktaturi vsakdanjosti. Reši me, Gospod, in me osvobodi te brezbrižnosti ter otopelosti. Daj mi milost ponižnosti, da bom tudi sam dopustil, da mi drugi pomagajo.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Deveta postaja:
Jezus sreča jeruzalemske žene
Žalosten sprevod na goro Golgoto se nadaljuje. Še malo in bodo na vzpetini. Jezus in Simon se nenadoma ustavita. Skupina žena ob poti objokuje Jezusovo trpljenje. Morda ene redkih, ki ne delijo občutja s privoščljivo množico. A v sprevodu so tudi Jezusova mati, pa Marija Magdalena, mladi Janez, njegova mati Saloma, pa Marija, mati apostola Jakoba mlajšega in številne žene, ki so že prej stregle Jezusu. Tudi njih duši žalost. Kaj se vendar dogaja? Zakaj se Jezus ustavi pri skupini žena, ki točijo solze?
»Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj…« Kaj vendar govori ta obsojenec? Nekaj o zelenem in suhem lesu? Seveda, bil je tesar, a kmalu bo dobil svoj les – ne bo se mogel več ločiti od njega. A zakaj se, usmiljene žene, solzite ob pogledu name? Niste slišale, kako so malo prej vaši možje klicali prekletstvo tudi na vas in na vaše otroke? Ni najhuje to, da sedaj izpolnjujem Očetovo voljo na najbolj radikalen način, ampak to, da mnogi te žrtve ne bodo hoteli sprejeti. Raje bodo izbrali neizprosno sodbo pekla! Najlažje je jokati, jamrati in nič storiti. A tudi stara prerokba, da se Rahela joče nad svojimi otroki in se ne more utolažiti, ker jih ni več, se je že izpolnila. Prav na kraju, kjer je pokopana, v Betlehemu, v kraju Jezusovega rojstva. Tja je poslal Herod svoje hlapce, da so pobijali nedolžne otroke. Prelivali so kri, ker so želeli ubiti tistega, ki naj bi postal judovski kralj. Po tridesetih letih sedaj Jezus stopa po poti smrtne obsodbe z isto obtožbo. Kar ni uspelo Herodu, je uspelo tempeljski duhovščini in Pilatu. Jokati moramo nad tem, da je bil vladar tega sveta z Jezusovo smrtjo premagan, a nekateri bodo raje izbrali drugo pot.
Da, drage žene, raje poskrbite, da vaših otrok ne bodo zadele posledice prekletstva, ki je bilo prostovoljno izrečeno, ter zaradi dejstva, ker Jeruzalem ni prepoznalo trenutkov Božjega obiskanja. Še štirideset let in tempelj bo razrušen, znova bo prelita kri in to vaših otrok. Se zavedate tega, drage žene?
Sem morda tudi jaz med temi, ki sem izbral pot, nasprotno Bogu?
Jezus, moj Odrešenik, tudi mene velikokrat prevzame prazno čustvovanje, še večkrat pa nerganje in občutek nemoči pred zlom, ki nas ogroža. Raje se prepustim nerganju in jadikovanju kot da bi te slavil kot Gospoda, ki v mojem življenju lahko vse obrne v dobro. Vstopi v moje življenje, Jezus, bodi ti moj edini Gospod in moj Bog. Odpovem se vsem malikom in vsemu, kar ovira moj odnos s teboj. Osvobodi me drže nerganja. Utrdi v meni identiteto Božjega otroka, ki ni zgolj nekdo, ki bi objokaval svojo usodo.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Deseta postaja:
Jezusa križajo
Sedaj je žalostni sprevod dosegel vrh male lobanjaste vzpetine pri Jeruzalemu. Vse bolj se temni. Rimski vojaki ne oklevajo, preden Jezusa pribijejo na križ, mu poberejo še oblačila in si jih razdelijo, na hitro vržejo žreb še za njegovo sukno. Jezusa pa pustijo pred ljudmi razgaljenega. Prav ničesar več nima. Razen polno ureznin po telesu, ki pričajo o nečloveškem mučenju, ter grda rana na rami. Še vedno nosi trnovo krono. Ni bil več človek, samo še črv v podobi nagega obsojenca, ki je vzbujal zgražanje in posmeh. “Vsi ki me vidijo, se mi posmehujejo, z glavo majejo in govorijo…” (iz psalmov)
V bližini je Jezusova mati, pa žene, ki so mu prej stregle. Kaj pa apostoli? Nikogar ni v bližini, razen mladega Janeza. Kje je Peter, ki je še nedavno prisegel, da gre z njim v smrt? Kje so ostali? Žene mu prinesejo vino, pomešano z miro – snovjo, ki so mu jo še kot majhnemu otroku prinesli modri z vzhoda, ko so pripotovali v Betlehem. Čeprav je Jezusa hudo žejalo, ni sprejel. Bila je pijača, ki bi ga omamila. Želel pa je pri polni zavesti trpeti ter izročiti dušo Očetu.
Prerokba o križanju se sedaj izpolnjuje. Jezusa so položili na tram. Udarilo je kladivo, velik oster žebelj je zarezal globoko v dlan, ulila se je kri, Jezus je presunljivo zaječal. Sledi pribijanje druge roke. Znova strahotna bolečina, zaradi katere se je telo nagonsko skrčilo. Sedaj ni več ločitve od križa. Še malo in bo povzdignjen z zemlje. Jezusovo telo se krči od strahotnih bolečin. “Jaz pa sem črv in ne človek…” Dvignejo ga na tram. Sedaj mu pribijajo še noge. Veliko žeblji lomijo kosti, z novega drevesa življenja teče kri in poji zemljo, ki je zaznamovana s prekletstvom, v kateri je pokopan prvi človek Adam. V notranjosti te gore Golgote, ki ima obliko lobanje, je simbolno pokopano vse grešno človeštvo, ki ga sedaj osvobaja in očiščuje prelita kri Božjega Sina. Roke in noge so mu prebodli. Sedaj je žrtvovan kot jagnje, ki jemlje nase ves greh sveta. Povzdignjen je z zemlje, a neskončno zapuščen. Celo od lastnega Očeta.
Sem sam med tistimi, ki sem to žrtev odločno odklanjal in si domišljal, da se lahko rešim sam?
Jezus, moj Odrešenik, prepustil si se našim grešnim rokam, ki so te prijele in razpele na križ. Svojo smrt in trpljenje si trikrat napovedal svojim učencem. Niso te hoteli razumeti. Peter ti je celo branil, da se to ne sme zgoditi. Tudi jaz nočem razumeti in sprejeti dejstva, da je za moje odrešenje bilo potrebno, da si ti plačal kazen zame. Sprejel si križ in sedaj si nanj pribit. Ne moreš se več ločiti od njega. Gospod, osvobodi me vsake zagledanosti vase in napuha. Na tvoj križ polagam tudi vse tegobe sveta, bolezni, lakoto, nasilje.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Enajsta postaja:
Jezus obljubi desnemu razbojniku raj
Jezus visi na križu. Pod križem se zbirajo Jezusovi tožniki iz velikega zbora in te gledajo z odkrito škodeželjnostjo in privoščljivostjo. Dosegli so, kar so hoteli, a niti to jim ni dovolj. Sedaj ga že izzivajo, tako kot ga je izzival satan v puščavi. Češ, stopi zdaj s križa, če si res tisto, za kar se imaš. Nisi rekel, da boš tempelj podrl in ga v treh dneh znova postavil? Če si Božji Sin, potem ti ni problem v trenutku obrniti svoje situacije, ozdraveti in premagati nasprotnike. Zmajevanje z glavo, sramotenje, satanska porogljivost, ki doni z Golgote. Poglejte ga, nesrečneža, druge je rešil, sam sebe pa ne more rešiti. Naj stopi zdaj s križa, pa bomo verjeli, da je res to, za kar se ima. Saj zaupa v Boga, pa naj ga Bog reši, če je res Mesija.
Sramotenju se pridružujeta tudi oba razbojnika, ki sta bila z njim križana. Ali nisi ti Mesija? Zakaj ne rešiš sebe in še naju? Razbojnika prihajata iz vrst upornikov, ki so se borili proti rimskemu okupatorju, a tudi svojemu lastnemu ljudstvu niso prizanesli. Želeli so Jezusa povzdigniti za vojskovodja uporniške vojske, po tisti pomnožitvi kruha so ga hoteli celo povzdigniti za kralja. Pa ni hotel. A vendar je delal čudeže, zaupali smo v njegovo moč. In so čakali, da ga bomo le nekako prepričali, da je zdaj pravi čas. Pa nič od tega! Lahko bi že v vrtu Getsemani pometel s sovražniki. Pa spet nič. Raje se je izročil v njihove roke. Sedaj pa nemočen visi na križu. To je Mesija, to je Božji Sin? »Ko bi le bil,« se sedaj v glavi utrne desnemu razbojniku.
Le kaj pomaga izzivati Božjo moč sedaj, ko na križu prejemam primerno povračilo za to, kar sem v življenju počel? In ti, dragi tovariš na drugem križu, je res vredno preklinjati Boga in še tega jetnika med nama, ki nič ne preklinja, skoraj ne da glasu od sebe, ampak tiho trpi? Se res ne bojiš Boga? Pa te je zadela enaka obsodba kot mene in njega, čeprav ni storil nič hudega. Da, on je res Gospod, on je tisti, ki je prišel, da bi nas rešil. Da, Jezus, odhajaš s tega sveta, zapuščaš to življenje, odhajaš v svoje kraljestvo, a spomni se tudi mene. »Resnično povem ti: še danes boš z menoj v raju.«
Sem bil sam med tistimi, ki so Jezusa sramotili ter izzivali Boga?
Jezus, moj Odrešenik, tudi mene se spomni. Desnega razbojnika si se usmilil. Pokesal se je in izrazil vero vate, ti pa si mu obljubil raj. Zaupam v tvoje obljube, moj Gospod in moj Bog. Hvala ti, ker si vedno zvest in usmiljen. Zaupam vate, zaupam v tvoje neskončno usmiljenje. Osvobodi me, Gospod, trdote srca, neusmiljenosti, pa tudi nezaupanja v tvoje usmiljenje, in pomagaj mi, da bom vero v tvoje usmiljenje širil tudi med brati in sestrami.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Dvanajsta postaja:
Jezus izroči svojo Mater svojemu ljubljenemu učencu
Le malo je tistih, ki so Jezusa prišli pospremit na zadnjo pot. Radi bi ga rešili, radi bi mu pomagali, mu vsaj olajšali trpljenje. Pa nič ne morejo. Lahko samo opazujejo tragedijo svojega Učitelja. Med apostoli je to samo Janez. Ostali se mu niso upali približati, preveč jih je bilo sram svoje zatajitve in strahopetnosti. Posebej Petra. Prišla je tudi Janezova mati, pa tudi mati apostola Jakoba mlajšega, Jezusovega sorodnika. Tu, prav pod križem, pa stoji Jezusova mati, z njo pa Marija Magdalena, spreobrnjena grešnica, ki ne dvomi v Jezusovo poslanstvo in njegov izvor. Saj jo je rešil hude demonske obsedenosti in njenega zavrženega grešnega življenja, zaradi katerega so se ji še sedaj posmehovali.
Le kaj bi Jezus, povsem zavržen in strt od bolečine, lahko še povedal v teh trenutkih? Saj je zaradi sunkovitega dihanja in grozljivih bolečin komaj še govoril. Svojo duhovno oporoko je povedal večer prej v dvorani zadnje večerje. Janez jo je slišal na lastna ušesa. In je sedaj edini od dvanajsterih tu pod križem. Tu doživlja svoje mučeništvo. Juda je Jezusa izdal in se nato obesil, Peter ga je zatajil, ostali so zbežali. A le še nekaj je želel Jezus izročiti: svojo Mater. Ko je zapustil delavnico, ki jo je podedoval od Jožefa, je Marija ostala sama v Nazaretu. V vseh teh letih javnega delovanja sta se samo nekajkrat videla. Izprosila pa je prvi čudež na svatbi v Kani, nato so jo neverni Jezusovi sorodniki vzeli s seboj, da bi Jezusa odpeljali domov. Sedaj je Jezusa spremljala na zadnji poti. Res je, da ima ob sebi ostale žene, poleg naštetih tudi Marijo in Marto iz Betanije. Toda Jezus v svojem skrajno bednem položaju želi nekaj več: Marija naj postane mati apostolov in vseh učencev. V varstvo ji je simbolno izročil učenca, ki ga je ljubil: Janeza. Najmlajšega od apostolov. »Žena, glej, tvoj sin. Sin, glej, tvoja mati.« Skrajni napor je bil potreben, da je izrekel te besede, ki so povedale vse.
Marija je na križu izgubljala svojega edinega Sina, a sedaj je dobila nove otroke. Tiste, ki so Jezusu sledili takrat in hodijo za Njim še danes.
Sem se morda tudi sam izogibal Mariji?
Jezus, moj Odrešenik, hvala ti, ker si nam dal svojo Mater za Mater vsem nam, ki smo tvoji učenci. V največjem trpljenju si mislil na nas vse, na svoje učence, ki smo se strahopetno razbežali. Nisi nas zapustil niti v urah najhujše muke. Dal si jo nam za Mater nam vsem. Po njeni priprošnji naj postanemo tvoji resnični učenci, ki božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. Osvobodi nas, Gospod, starega suženjstva.
Oče naš…
Usmili se nas…
Trinajsta postaja:
Jezus umre na križu
Sedaj je bilo že povsem temno – kot da bi se to dogajalo sredi noči. Le še bakle rimskih vojakov so osvetljevale prizorišče. Že tri ure je Jezus neznosno trpel na križu. Niso ga mučile samo fizične bolečine. Veliko bolj ga je notranje trgala zapuščenost od lastnega Očeta. Kolikokrat je ponoči uhajal na samotne kraje in se pogovarjal z Očetom. Kolikokrat je drugim govoril, da izpolnjuje volje svojega Očeta, ki ga je poslal. Niso ga razumeli. Očeta je razodel z besedami »abba«, »očka«. Kolikokrat je molil k njemu. Tudi na cvetno nedeljo, naj poveliča svoje ime. In mu je Oče odgovoril. “Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.” Tako kot ob krstu, ko je Jezusa razglasil za svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje. In znova ob Jezusovem spremenjenju na gori.
Sedaj pa Oče molči. In trpi. Daruje svojega sina. Kako je že Jezus govoril Nikodemu? Bog je svet tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina. Da bi se svet po njem rešil. In prav sedaj ga daruje. V tej temni noči skrajne zapuščenosti. Jezus na križu pravkar izkuša pekel. Popolno izolacijo od Očeta. Zavrglo ga je lastno ljudstvo, sedaj ga je zavrgel še Oče. Nad njim je samo še tema. Nanj je naložen greh vsega sveta. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil…« Beseda iz psalma po hebrejsko odmevajo na vzpetini… Slišijo ga tudi Jezusovi nasprotniki in si mislijo: zmešalo se mu je, zdaj že kliče Elija. Drugi pa: Morda ga pride Elija rešit. In spet bebast satanski posmeh. Porogljivost do zadnjega diha. Eden od tam navzočih vzame gobo, jo namoči v kis, natakne na hizop in jo dvigne k Jezusovim ustom. Kaj je to? Poskus, da mu pogasi strahotno žejo? Obljubljal je živo vodo, sedaj pa umira od žeje?
Sedaj je dopolnjeno. Še zadnji vzdih iz Jezusovih ust. Prav tako spominja na psalm. Četudi je Oče še tako daleč, mu izroča svojega duha. Dokončno odhaja s tega sveta. Jezus nagne glavo, srce se mu ustavi. Zemlja se strese, razbesni se nevihta poročajo o odprtih grobovih, podrtih skalah, o pretrganem zagrinjalu v templju. Množica se razbeži, dogajanje pa prestraši rimskega stotnika. Če se to dogaja, je bil ta človek res od Boga! Pogan, zaverovan v svet bogov, oblasti in moči, je spregledal!
Sem spregledal tudi jaz, so se mi dokončno odprle oči?
Jezus, moj Odrešenik, še vedno se ne zavedam, kaj pomeni tvoja smrt. Ti si večna Beseda, ki si se učlovečila, Bog, ki se je sklonil k svojemu ljudstvu in nase vzel podobo hlapca. S tvojo smrtjo na križu je bila uničena moja smrt, ki odslej nima več zadnje besede v mojem življenju. Osvobodi me, Gospod, vsakega strahu pred smrtjo in reši me kulture smrti. Daj mi to milost, da bom svoje zemeljsko življenje zaključil v pričakovanju tvojega kraljestva.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Štirinajsta postaja:
Jezusa pokopljejo v grob
Tema in nevihta sta minili, sedaj spet tempeljska duhovščina pritiska na Rimljane, naj čim prej pospravi trupla. Odpeljali naj bi jih v Gehensko dolino in tam zažgali. Oddelek rimske vojske pride na morišče in zdrobi kosti obema razbojnikoma, ki sta pri priči umrla. Že so bili pripravljeni, da strejo kosti še Jezusu, a se ustavijo – saj je že mrtev! A potrebno je preveriti in se prepričati o tem. Rimski vojak zabode sulico v Jezusovo stran. Pritečeta kri in voda iz Jezusovega srca. Izvor usmiljenja za nas.
Član velikega zbora Jožef iz Arimateje, bogat človek, dekaprot s pravico stalnega kontakta z rimsko oblastjo v Jeruzalemu, si izprosi dovoljenje, da sme sam pokopati Jezusa v grob, ki ga je sprva hotel prihraniti zase. Sin človekov ni imel mesta, kamor bi glavo naslonil – sedaj bo tujec še v grobu. Nikodem, še en Jezusov učenec, ki je hodil na nočne pogovore k Jezusu, prinese dišave. Sedaj razume, o čem mu je Jezus govoril tisto noč, ko je bil pri njem.
Jezusa snamejo s križa. Hitijo, saj bo kmalu sončni zahod in začel se bo praznik. Marija ga še zadnjič vzame v naročje. Mrtvega. Kot je napovedal Simeon ob Jezusovem darovanju v templju: njeno dušo je presunil meč. Globoko v njej je tlelo upanje, da bo vstal. Sedaj mora svojega sina izročiti, da ga pokopljejo. Jezusa so za silo nadišavili in ga zavili v mrtvaški prt in ga položili v grob, ki je bil v bližini morišča, sredi Jožefovega vrta. Njih, ki so verovali v Jezusovo božje sinovstvo, ni motilo, da so se dotikali mrliča in da bodo po predpisih prikrajšani za velikonočno jagnje. A kako le, saj so pravkar jagnje, ki je bilo darovano za grehe sveta, položili v grob. Tako kot je Jona ostal v trebuhu velike ribe. Izmučeni Jezusovi prijatelji se še zadnjič poslovijo. Žene razmišljajo, da bi se dan po prazniku vrnile in dodatno oskrbele Jezusovo telo. A le kdo jim bo odprl vhod v grob? Komaj so namreč odnesli pete, so že prihrumeli rimski vojaki in na grob nastavili pečat, ker so se veliki duhovniki zbali, da bi ga učenci ukradli ter razglasili, da je vstal od mrtvih. In postavili stražo pred grob. Da je lahko tempeljska duhovščina, ki je bila tako ali tako iz saducejskih vrst in ni verovala v vstajenje, lahko mirno spala.
Sem bil tudi sam med tistimi, ki sem za vsako ceno hotel »mir pri hiši« in čim manj govorjenja o Jezusu?
Jezus, moj Odrešenik, grob ni zadnja postaja našega življenja. Odkar si umrl za nas, smrt ni več konec. Je šele začetek. Grobovi niso bili po tvoji zamisli, a sam si sprejel nase to, da si umrl in bil pokopan. Z velikim veseljem pričakujem zmagoslavni dan tudi svojega vstajenja. Kajti umrl si in vstal od mrtvih, da bi tudi mi izšli iz temin smrti in pekla. Osvobodi me, Gospod, vsake navezanosti na ta svet. Naj bom svoboden zate.
Oče naš…
Usmili se nas, o Gospod…
Zaključna molitev
Jezus, hvala ti, ker me skozi molitev križevega pota oblikuješ, me krepiš, ozdravljaš in osvobajaš. Zdaj vem, da se življenje ne konča na grobu. Tvoje trpljenje in smrt sta že vnaprej pohujšala apostole, ko si jim trikrat napovedal, da se bo to zgodilo. Niso razumeli. Morda niso hoteli. Toda ti si šel skozi vse to v svojo slavo. Sam pa sem nezvest in se želim rešiti sam, želim odvreči tvoj križ in si domišljam, da morda sploh nisi resničen. A vendarle si: resnični Bog, resnični Odrešenik. Razodeni se v mojem srcu, Jezus! Želim pričevati zate v svetu, ki te ne pozna.
Slava Očetu…
G. B.
