| Glavni cilj tega srečanja je raziskati glavno temo Svetovnega dneva mladih in mladim predstaviti izkušnjo biti ljubljen in poklican od Boga, kot Marija. Ta izkušnja nas žene, da gremo višje, da gremo drugim naproti in da smo združeni z Bogom, našimi brati in sestrami in s stvarstvom.
Snov za razmišljanje je moč najti v Apostolski spodbudi Christus Vivit 111-113 (veliko znamenje za vse mlade) in v sporočilu Svetovnega dneva mladih 2022-2023 v povezavi s temo skrbi za skupen dom (primerjaj Laudatio Si’ 1, 65, 66, 71, 80, 96, 97, 98, 100, 241) |
Svetopisemska tema: Marija je vstala in se v naglici opravila v gričevje (Luka 1, 39)
Evangelij: Luka 1, 39-45
Tema za refleksijo: Celostna ekologija
Dragi mladi prijatelji, dober dan.
Gotovo poznate knjigo z naslovom Mali princ, najbolj znano delo francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja. Na malega princa sem se spomnil v pripravi na ta Svetovni dan mladih.
Vam razložim zakaj. Če ste to knjigo brali se spomnite, da se mladi junak z drugega planeta znajde na Zemlji in mu prestrašenemu in zmedenemu na poti pomaga lisica. Ko se morata zaradi okoliščin za nekaj časa ločiti, lisica vztraja, da morata določiti točen čas naslednjega srečanja.
Ko mali princ vpraša lisico, zakaj vztraja pri točni uri, mu ta odgovori: »Če vem, da boš prišel ob štirih, potem bom začela biti srečna že ob treh!« Tudi zame se je sreča začela že precej časa pred današnjim srečanjem. Teh dni sem se veselil preden so sploh nastopili.
Prepričan sem, da ste se tudi vi veselili tega dogodke veliko prej kot se je sploh zgodil. Veliko lepega se je zgodilo že v pripravi na ta SDM in lahko bi rekli, da se je lep del tega srečanja – te sreče že zgodil.
Pravzaprav, če smo iskreni, se je vaša sreča začela v trenutku vaše odločitve, da se boste odpravili na pot, da boste tvegali.
Na SDM v Panami, je morda kdo tukaj, ki je bil v Panami?
Na SDM v Panami je sveti oče izpostavil Marijin odgovor angelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!«
Papež je mlade v Panami spodbudil naj »vstanejo« in se podajo na pot k novemu cilju, ki je Lizbona in mladim »ponudil Marijo kot tisto, ki je v svoji majhnosti, bolj kot kdor koli, vplivala na zgodovino sveta: imenovali smo jo ‘Božja influencerka’.« Sveti oče je mlade pozval, naj živijo evangelij‘danes’, kajti niso mladi ‘jutri’. So ‘danes’ za ‘jutri’. Niso ‘medtem’, ampak so ‘danes’, so ‘zdaj’ Cerkve in sveta.
V pripravi na Lizbono smo leta 2020 premišljevali odlomek iz Lukovega evangelija: »Mladenič, rečem ti, vstani« (LK 7,14)
Leta 2021 smo se ustavljali ob apostolu Pavlu: »Vstani, postavljam te za pričo tega, kar si videl« (Apd 26,16).
V novembru leta 2022 pa je papež Frančišek določil temo srečanja v Lizboni »Marija je vstala in se v naglici odpravila v gričevje« (Lk 1, 39).
Vsa tri leta je bil v ospredju glagol »vstati«. Glagol vstati, najdemo tudi v velikonočnih poročilih, kjer je uporabljen v povezavi z Jezusovim vstajenjem. Torej lahko vstati razumemo kot »prebuditi se v življenju«.
Zakaj je Marija vstala?
Ob obisku angela, ko ji je razodel veliko novico, da bo postala mati Božjega Sina, bi se lahko osredotočila nase, na skrbi in strahove tega novega stanja, v katerem se je znašla.
Prva stvar, ki nas takoj nagovori je, da: »Popolnoma zaupa Bogu«.
Ob tem velikem daru, se ne zapre vase. Misli na sorodnico Elizabeto. Elizabeta je bila namreč v letih in bližina mlade sorodnice Marije ji je bila gotovo v pomoč. Zato je Marija tam ostala okoli tri mesece, da bi ji nudila bližino ter ji konkretno pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Elizabeta tako postane simbol vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč in ljubezen.
Marija sebe imenuje »Gospodova dekla« (Lk 1, 38), z drugo besedo »služabnica«, ker služi Bogu, ki ga sreča v bratih in sestrah. Marija ni šla k sorodnici samo zaradi konkretne pomoči, ampak tudi zato, da ponese k njej Jezusa, ki ga nosi pod srcem. Elizabeta to takoj prepozna in pokaže vso veselje in spoštovanje do žene, ki nosi v sebi Božjega Sina. Zato jo tudi pozdravi: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa«(Lk 1,43). Marija se je tako čutila sprejeta in potrjena v tem, kar ji je angel napovedal tudi o njeni sorodnici Elizabeti.
Sprejeti drugega, pomeni sprejeti ga tako, kakor Bog sam deluje po njem. Če želimo spoznati to Božje delovanje v drugem, je potrebno iti iz sebe, potrebno je znati poslušati, premišljevati, razločevati, kot pravi papež Frančišek. Ko začutimo to Božje delovanje, je tudi naše spoznanje, kot je bilo Elizabetino, napolnjeno z veseljem. To spoznanje postane celostno.
Marija, ko sprejme angelovo povabilo,
– postane Božji tempelj, nosi v sebi Odrešenika,
– postane podoba Cerkve na poti,
– postane podoba Cerkve, ki služi,
– postane podoba Cerkve, ki je nosilka veselega oznanila.
Ko doživimo nekaj lepega, velikega, nas to priganja, da to podelimo z drugim.
Obstaja pa še neka druga naglica, ki ni dobra:
– To je naglica, ki nas vodi k površnemu življenju.
– Ko na hitro in površno sprejemamo odločitve.
– Ko v nas ni pozornosti za druge.
– Ko stvari ne delamo ne z glavo, ne srcem, ampak se pustimo voditi našim nagonom, ali pa miselnosti okolja, v katerem živimo.
Kaj je rezultat te nepravilne naglice? (ne daje pravih sadov)
– Ne poslušamo drugega.
– Ne vidimo, oziroma opazimo, da nas drugi potrebuje.
– Se ne vživimo v svet drugega, zato ga ne moremo prav spoznati, v tisti pravi in resnični luči.
Naše življenje je potovanje. Poklicani smo na pot.
Ko smo na romanju je pomembno, da imamo pogled usmerjen v cilj. Tukaj imamo izkušnjo, kaj pomeni romati skupaj, ko z mladimi vsega sveta stopamo skupaj. Na tem romanju nismo sami. Jezus nam prihaja naproti: pomislimo na izkušnjo duhovnih vaj, kakšnega romanja, svete maše …
Odgovornost za zemljo
Kot romarji smo odgovorni tudi za naš planet, naravo v kateri živimo. V preteklih tednih in dneh smo bili doma priče vremenskim pojavom, ki jih marsikdo od vas še ni doživel: od viharja, poplav, neurja, toče, itd. Vse to kaže na to, da je narava ranjena, da smo s pretiranim izkoriščanjem podrli ravnovesje. Ko Sveto pismo piše o Bogu Stvarniku ne misli, da je Bog svet ustvaril v šestih dneh in potem pospravil orodje v tovornjak in se odpeljal na dolg dopust. Bog deluje v stvarstvu po človeku, preko človeka, navkljub človeku in včasih tudi proti človeku, nikoli pa brez njega. Bog nas potrebuje.
Papež Frančišek nam v svoji okrožnici »Laudato si« (Hvaljen, moj Gospod) postavlja vprašanje: Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, to je otrokom, ki sedaj prihajajo na svet?
Če si ne bomo resno postavili teh vprašanj in na ta vprašanja iskali prave rešitve, naša prizadevanja za okolje ne bodo rodila pomembnejših rezultatov. Škoda, ki jo povzročamo planetu, ni omejena samo na podnebje, vodo in zemljo, ampak ogroža naše življenje samo. Morda si niti ne predstavljamo kako veliko nalogo imamo kristjani pri ohranjanju stvarstva.
Rekli mi boste, saj je toliko nevladnih organizacij, sodelujejo univerze, državne institucije, zakaj je sedaj toliko odvisno od nas?
Spomnim vas na besede Alberta Einsteina, ki jih je izrekel po II. svetovni vojni:
»Ko je v Nemčiji prišlo do revolucije, sem kot zagovornik svobode pričakoval, da jo bodo branile univerze, saj sem vedel, da so se vedno hvalile s svojo predanostjo resnici, toda ne, univerze so bile takoj utišane. Nato sem se obrnil na velike urednike časopisov, ki so v preteklosti s svojimi ognjevitimi uvodniki razglašali svojo ljubezen do svobode, vendar so bili tudi oni, tako kot univerze, utišani v nekaj kratkih tednih. Le Cerkev je stala na poti Hitlerjeve kampanje za zatiranje resnice. Nikoli prej se nisem posebej zanimal za Cerkev, zdaj pa do nje čutim veliko naklonjenost in občudovanje, ker je edina imela pogum, da se je zavzemala za intelektualno resnico in moralno svobodo. Prisiljen sem priznati, da tisto, kar sem nekoč preziral, zdaj brez zadržkov hvalim.«
Prepričan sem, da bomo kristjani, ki smo sol zemlje in Kristusovo telo, s svojo zvestobo Božjemu stvarstvu naredili veliko več kot marsikatera organizacija. Papež Frančišek nas ravno iz izkušenj preteklosti spodbuja, da bi prevzeli iniciativo pri ohranitvi stvarstva, ker če mi stopimo na stran, kdo bo ostal?
Skrb za stvarstvo ni samo stvar vernih, ampak vseh ljudi. Pomanjkanje te zavesti vodi v krizo okolja v katerem živimo, pa tudi v krizo medčloveških odnosov, ki jo zaznamuje logika uživanja in izkoriščanja, kar pa ima za rezultat izključevanje, revščino, neenakost in prisilno preseljevanje, kot je problem migracij.
»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1, 39)
Marija nam želi sporočiti, da je vsak od vas ljubljen in poklican od Gospoda, da ima Gospod z vsakim od nas svoj načrt. To je nekaj, kar nas mora postaviti »na noge«. Naša vera ni skupek zapovedi in navodil. Na začetku je ljubezen. Mi smo sad ljubezni. To je osnova.
Ko to doživim, se lahko podam na pot.
– Lahko sprejemam drugega, tudi takega, ki je drugačen od mene, po kulturi, veri, vrednotah..
– Lahko premagujem razdalje med generacijami.
– Med narodi.
Na pot lahko grem, ko imam identiteto: ko sem srečal Kristusa in odgovoril na njegovo ljubezen.
Zato sv. Pavel pravi: »Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem, da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu« (Ef 2, 13-14).
Jezus je odgovor na naše hrepenenje in izzive človeštva. Marija nam je vzor, kako sprejeti ta dar v naše življenje in kako to potem posredovati drugim.
Zakaj so ti SDM tako pomembni?
– Da bi lahko doživeli veselje srečanja z Bogom.
– Da bi doživeli srečanje z brati in sestrami, ki iščejo, ali pa so že srečali Gospoda in želijo ta odnos še poglobiti.
– Kot spodbudo, da to potem ponesemo domov, v naše življenje, v naša občestva.
– Smo v času sinodalnega dogajanja, ki nas želi naučiti, kako bolj hoditi skupaj.
– Kako bogatiti drug drugega…
– Vsak od vas bi lahko dodal še svoj zakaj je tukaj.
– Jaz nisem tukaj samo zaradi UM, ki ga vodim znotraj SŠK.
– Tukaj sem, ker se je Panama globoko vtisnila vame in ostaja v meni nekaj lepega in bogatega iz česar lahko črpam v trenutkih, ko pride »suša« ali težave. Je zame spodbuda in opora. Upam, da bo Lizbona, 37. SDM, to tudi za vas.
– Hvala
Msgr. Alojzij Cvikl
Mariborski nadškof metropolit
