Večina katoličanov bi debelo pogledala, ko bi jim nekdo omenil slavilno molitev. Slednja je danes redni del nekaterih novejših binkoštnih skupnosti, pa tudi Katoliške karizmatične prenove.
Vendar pa je praktično večina psalmov v Svetem pismu izrazito slavilne narave, pa tudi drugod bi lahko našli številne primere slavilnih besedil, ki jih bomo predstavili naslednjič.
Slavljenje izvira iz veselja. Papež Frančišek si je zastavil vprašanje, kako se pravzaprav slavi Boga. Ali nekdo, ki je pri maši, Boga le prosi in se mu zahvaljuje, ali pa ga tudi slavi? Slavi se tako, da se gre ven iz sebe, da se s slavljenjem »izgublja čas«. »Če ne slaviš Boga, ne poznaš tiste zastonjskosti izgubljanja časa s slavljenjem Boga, in maša se zdi dolga.« Tudi večnost bo slavljenje Boga in zagotovo ne bo dolgočasna, ampak bo lepa, je zatrdil papež Frančišek.
Nato je še dodal, da nam je pri slavljenju in veselju zgled Jezusova Mati. Spomnil je tudi, da jo Cerkev imenuje »Vzrok našega veselja« (Causa Nostrae Letitiae). In sicer zato, ker nam prinaša največje veselje, ki je Jezus. »Moliti moramo k Mariji, da bi nam s prinašanjem Jezusa podarila milost veselja in svobode veselja. Da bi nam podarila milost slavljenja, slavljenja z zastonjsko slavilno molitvijo, slavilno, ker je On vedno vreden slave.«
Več TUKAJ.
