Pandemije so v zgodovini vedno veljale za Božje kazni, in edino zdravilo, ki ga je Cerkev proti njim uporabila, je bila molitev in pokora, poročanje portala Lifesite News povzema portal Spiritus Sanctus.
Koronavirus oziroma Covid-19 je ovit v tančico skrivnosti, saj ne poznamo niti njegovega izvora niti resničnih podatkov o njegovi razširjenosti in mogočih posledicah. Kar pa vemo, je, da so pandemije v zgodovini vedno veljale za Božje kazni, in edino zdravilo, ki ga je Cerkev proti njim uporabila, je bila molitev in pokora.
To se je zgodilo v Rimu leta 590, ko je bil Gregor iz senatorske družine iz rodovine Anicijev izvoljen za papeža in privzel ime Gregor I. (540 – 604).
Italija je bila opustošena zaradi bolezni, lakot, družbenih nemirov in uničevalnega vala Langobardov. V letih 589 in 590 je nasilen izbruh kuge, strašne lues inguinaria2, po tem, ko je opustošil bizantinsko ozemlje na vzhodu in frankovsko deželo na zahodu, sejal smrt in grozo na polotoku in prizadel tudi Rim. Prebivalci Rima so to pandemijo videli kot Božjo kazen za pokvarjenost v mestu.
Prva žrtev, ki jo je kuga zahtevala v Rimu, je bil papež Pelagij II., ki je umrl 5. februarja 590 in bil pokopan v cerkvi sv. Petra. Duhovščina in rimski senat sta za njegovega naslednika izvolila Gregorja, ki je po tem, ko se je odpovedal službi praefectus urbis3, živel kot menih na Monte Celio4. Po posvetitvi 3. oktobra 590 se je novi papež takoj lotil nadloge kuge. Gregor iz Toursa (538 – 594), ki je bil sodobnik in kronist tistih dogodkov, poroča, da je v znameniti pridigi, ki jo je imel v cerkvi svete Sabine, Gregor povabil prebivalce Rima, naj sledijo – skesano in spokorno – zgledu prebivalcev Niniv: »Poglejte okrog sebe: glejte meč Božje jeze, ki se vihti nad vsem prebivalstvom. Ko nas nepričakovana smrt iztrga s sveta, nam da komaj sekundo časa. Točno v tem trenutku, oh, koliko jih odnese zlo – tukaj, povsod okrog nas – ko ne zmorejo niti pomisliti na pokoro.«
Več si lahko preberete TUKAJ.
C. R.
