Današnji dan je spomin vernih duš. Dejansko to pomeni, da to, kar uradno država praznuje prvega novembra kot dan spomina na umrle, kristjani dejansko obeležujemo na današnji dan. Poudarek pa je na molitvi za tiste, ki so že umrli, vendar še niso dosegli polnosti občestva z Bogom. In prav njih imamo v mislih, ko molimo za duše v vicah.
Večkrat kakšen duhovnik poudari, da ta svet še niso nebesa, zato je napačno ustvarjati v glavah neke ideale. Zemlja niso nebesa in tu vsak nosi svoj križ. Lahko bi rekli, da je že tosvetno življenje nekakšna oblika vic. Tiste prave vice (lat. Purgatorium, torej »čistilnica«) pa niso nek fizičen prostor, ampak »stanje duha«. Velikokrat jih opisujemo nekoliko dvoumno, saj se še vedno zatekamo k tradicionalni govorici o »očiščevanju duš«, čeprav kristjani verujemo v to, da bomo tako kot Jezus tudi sami vstali od mrtvih. Imeli bomo poveličano telo, kar se bo zgodilo ob poslednji sodbi in ob koncu časov. Do tedaj pa traja naš križev pot.
In kaj pravi Cerkev? Katekizem Katoliške cerkve vice takole opisuje: »Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium).« (KKC 1031)
Vice so torej neke vrste skrivnost, ki pa je bila delno razodeta v nekaterih privatnih razodetjih, npr. z Marijinimi prikazovanji v Fatimi in Medžugorju. Znani so primeri mistikov, ki so imeli izkustva z dušami v vicah. Maria Simma je denimo imela izkustvo z redovnico, ki je trpela v vicah, čeprav se je v življenju trudila živeti sveto. Vendar pa ni zaupala v Božje usmiljenje. Nasploh pa velja, da tudi če tožimo nad trpljenjem na tem svetu, je trpljenje v vicah neprimerno večje, zato je bolje opravljati pokoro že na tem svetu (z molitvijo, postom, dobrimi deli in sprejemanjem trpljenja). Razlika med vicami in tem svetom pa je v tem, da v vicah ni več mogoče zanikati Boga – tudi tisti, ki Vanj niso verovali, ga imajo sedaj možnost videti.
Iz tega je mogoče sklepati, da po Božji pravičnosti nihče ne more priti v nebesa, po Božjem usmiljenju pa je mogoče tudi preskočiti boleče faze očiščevanja. Zato nam Cerkev namenja tudi možnost prejema popolnega odpustka ob različnih priložnostih. Odpustek pomeni izbris časnih kazni, ki bi nam pripadale zaradi pokore zaradi naših grehov. Lahko ga namenimo sebi ali komu drugemu, ki je že umrl. Prav v teh dneh ga lahko prejmemo z obiskom pokopališča, s sveto spovedjo, prejemom obhajila ter molitvijo po papeževem namenu (vera, Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu). Obstajajo tudi drugi odpustki, denimo porciunkulski odpustek (2. avgusta), ki je v Cerkev prišel preko redovne družine manjših bratov sv. Frančiška Asiškega. Različni papeži so skozi stoletja možnost prejema odpustka razširili tako, da ga danes lahko prejmemo na ta dan že v vsaki župnijski cerkvi, če jo obiščemo na ta dan.
Duše v vicah torej ne morejo ničesar storiti zase, lahko pa molijo za nas, mi pa jim namenjamo svoje molitve. Čeprav obstajajo ljudski običaji, da so ljudje po domovih čez noč nastavljali hrano dušam, ki so nas obiskale, je zanje dejansko najboljša hrana naša molitev, naše žrtve, post, darovane maše…
Povabljeni smo, da ne samo danes, ampak tudi vsak dan namenjamo svoje molitve za duše v vicah. Blagoslovi, ki jih ob tem prejmemo, so lahko zelo veliki in konkretni. In potrudimo se, da že na tem svetu skušamo uresničevati svetost, da bi bilo naše očiščevanje v vicah čim krajše. V vicah smo dejansko že na poti v nebesa, vendar je to lahko zelo neprijetna čakalnica. O tem govorijo tudi Jezusove besede sv. Favstini Kowalski, glasnici Božjega usmiljenja. Za osmi dan devetdnevnice Božjega usmiljenja so namreč navedete naslednje Jezusove besede: »Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti.« (DN 1226) Torej je trpljenje duš v vicah za nas nepredstavljiva skrivnost in ne bi smeli imeti nobenega izgovora za mlačnost na tem svetu.
Podarimo torej dušam v vicah svoje molitve in odpustke.
Molitev za duše v vicah najdete TUKAJ.
C. R.
