“Kratki zapopadek kristjanskega nauka” – je naslov slovenskega prevoda katekizma, ki ga je napisal sv. Robert Bellarmin, današnji godovnik, jezuit, škof, kardinal in cerkveni učitelj. V slovenskem prevodu je katekizem izšel leta 1725, pol stoletja kasneje pa še njegov katekizem za otroke.
Vendar pa je živel kaki dve stoletji prej. Rodil se je namreč 4. oktobra 1542, torej na god sv. Frančiška Asiškega, v toskanskem mestecu Montepulciano kot tretji v družini z dvanajstimi otroki, kjer je prejel tudi zelo dobro versko vzgojo. Pri štirinajstih letih je vstopil v novoustanovljeni jezuitski kolegij v svojem rojstnem mestu. Po končanem študiju filozofije so predstojniki Roberta poslali za magistra (učitelja) v firenški jezuitski kolegij, kjer je bil povabljen, naj pridiga ljudem. Kot govornik je zaslovel v univerzitetnem mestecu Mondovi v Piemontu, kjer je opravljal najrazličnejša dela. Leta 1569 je zato moral oditi v Louvain v Belgiji, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Po nekaj letih je odšel v Rim, kjer so mu izročili profesorsko stolico za kontroverze (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci). Na tem mestu je ostal enajst let in svoja temeljita in jasna predavanja je izdal v treh debelih zvezkih, ki so jih kupovali katoličani in protestanti.
Po dvanajstih letih poučevanja so ga imenovali za duhovnega voditelja (spirituala) mladih jezuitov v rimskem kolegiju. Vodil jih je z jasno besedo in s svetlim zgledom. Njegovo duhovno življenje je bilo izredno globoko. Kadar je molil, je bil tako zbran, da so ga morali stresti, če so ga hoteli kam poklicati. Maševal je tako pobožno in spoštljivo, kakor da bi gledal Gospoda Jezusa iz oči v oči. Med njegovimi gojenci je bil tudi svetniški Alojzij Gon– zaga. Ko je Alojzij umiral, je Robert z njim molil molitve za umirajoče. V oporoki je zapisal: »Pokopljite me ob nogah blaženega Alojzija!« Zatem je bil imenovan za ravnatelja rimskega kolegija, nato za provinciala v Neaplju. Papež Klement VIII. ga je imenoval za svojega teologa. Dal mu je dovoljenje za natis katekizma za otroke in odrasle. Ti dve deli sta bili prevedeni v 62 jezikov in bili v veljavi do prvega vatikanskega koncila.
Leta 1599 je papež Klement VIII. Roberta Bellarmina imenoval za kardinala, “ker mu glede učenosti ni enakega v božji Cerkvi”. Malo pozneje ga je poslal za nadškofa v bližino Neaplja, kjer so ga ljudje z navdušenjem sprejeli. Tam je ostal malo časa, kajti novi papež Pavel V. mu je dal številne naloge v Rimu. Proti koncu avgusta leta 1621 je Robert resno zbolel. Takoj je začel z veseljem pripovedovati, da bo odšel ‘domov’. Njegovo življenje se je izteklo 17. septembra. Ob pogrebu se je zgrnila množica ljudi, ki ga je častila kot svetnika. Vendar je zaradi razpustitve Družbe leta 1773 (obnovljena je bila leta 1814), na uradno priznanje moral čakati nad 300 let, piše revija Ognjišče.
Kot je že omenjeno, se je sv. Robert rodil na god sv. Frančiška Asiškega, njegovo zemeljsko življenje pa se je izteklo na obletnico Frančiškovega prejema svetih ran. Ta skrivnostna povezava izžareva Božje povabilo k prenovi v Cerkvi, tudi po sedanjem papežu Frančišku, ki je izšel iz jezuitskih vrst in si je nadel ime po asiškem ubožcu. Tudi eno od Marijinih sporočil s Kureščka govori prav o tem, naj se Cerkev prenovi v duhu uboštva sv. Frančiška Asiškega in strogosti sv. Ignacija Lojolskega. Prav letos mineva tudi 500 let od spreobrnjenja sv. Ignacija, prav tako smo v Jožefovem letu.
C. R.
Vir: Ognjišče
