Današnji godovnik bi bil po današnjih merilih “živ obup”, torej človek, s katerim si ne moreš kaj dosti pomagati. A kot je zapisal sv. Pavel, si je Bog izbral tisto, “kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno” (1 Kor 1, 27). O kom torej govorimo?
Seveda o sv. Jožefu Kupertinskem. Doma je bil iz kraja Copertino v Apuliji na jugu Italije, kjer se je rodil leta 1603. Že okoliščine njegovega rojstva so bile zelo žalostne: njegov oče, prezadolženi oskrbnik gradu, je zaradi dolgov pobegnil in kmalu zatem umrl. Mati je ostala brez vsakega premoženja in je svojega sina rodila v hlevu. Tako kot Jezus v Betlehemu.
Mali Jožef je bil nenehno bolan, kar je njegovo mater hudo obremenjevalo. Tudi učil se je težko. Nekako je v treh letih končal šolanje, potem pa ga je huda bolezen (tur na kolku) za pet let prikovala na posteljo, okoli njega pa se je širil neznosen smrad. Nekega dne ga je mati odpeljala v romarsko cerkev Santa Maria delle Grazie v Galatone, kjer so mu rano namazali z oljem iz luči, ki je gorela pred milostno podobo. Jožef je v trenutku čudežno ozdravel in se zdrav odpravil domov.
Pri štirinajstih letih ga je v uk vzel neki čevljar. Vendar je bil Jožef neroden in se ni ničesar naučil. Trdoglavega in nepripravljenega za katerokoli delo ga je čevljar nagnal. Zdelo se je, da je nerodnega fanta odpisal tudi Bog. Ker je bil silno pobožen, je nato skušal vstopiti v redovno skupnost. Vendar je zaman trkal na vrata samostana. Kapucini so ga sicer sprejeli, a le za osem mesecev, saj so kmalu uvideli, da bodo ostali brez posode – česarkoli se je Jožef samo dotaknil, je razbil. Tako se je spet znašel na cesti.
Čeprav je imel pri minoritih dva strica, ga tudi tam niso hoteli. Povrh vsega pa so se nanj zgrnili še dolgovi njegovega že dolgo mrtvega očeta in vse je kazalo na to, da bo Jožef moral plačati za očetove grehe s počasno smrtjo v umazani ječi. Zato se je zatekel v Grottello, majhen romarski kraj, kjer je brat njegove matere, p. Giandonato Caputo, postavil majhen samostan. Tam se je Jožefa usmilil brat zakristan in mu dovolil bivati na podstrešju cerkvice. Tam je v glavnem molil, kar so opazili tudi bratje, njegov stric ga je nato po šestih mesecih sprejel za samostanskega hlapca, mu izročil habit tretjerednikov in ga tako rešil pred svetno oblastjo.
Za Jožefa je bila to velika priložnost – podnevi je delal v hlevu, ponoči pa se je učil, da bi odpravil svojo neizobraženost. Oba njegova strica sta se zavzela zanj, da bi lahko študiral za duhovnika. Z veliko muko je prišel do nižjih redov, upanja na to, da bi uspešno končal študij, pa je bilo zelo malo. Za diakonsko posvečenje je moral na izpitu prebrati in zapeti evangelij v latinskem jeziku in ga zatem tudi razložiti. Na pamet se je naučil najkrajšega (Lk 11,27) in na izpitu je izpraševalec izbral ravno tega. A čakal ga je težji izpit pred duhovniškim posvečenjem. Jožef se je zopet zatekel k molitvi in glej: na izpitu so se prvi kandidati tako dobro odrezali, da je škof prekinil izpraševanje v prepričanju, da so vsi tako dobro pripravljeni. Tako je po Božji previdnosti in z nemajhnimi zaslugami svojih stricev končno postal duhovnik.
Znano je, da je Jožef bojeval v svojem srcu težke boje. Neko noč, ko je zopet molil in jokal nad svojimi težavami, ga je v celici obiskal skrivnostni redovnik. Predstavil se mu je kot njegov služabnik in mu izročil spodnje oblačilo. Pater Jožef namreč v težkih trenutkih, ki jih je doživljal, ni skrbel za osebno higieno, niti za obleko, z njega so viseli samo kosi oblačil. Vzel je ponujeno spodnjo obleko in skrivnostni obiskovalec je odšel skozi vrata. Nihče ga ni poznal in nikoli videl. Od tistega trenutka dalje pa so vsi dvomi in notranji boji izginili. Pater Jožef se je prebil iz temin svojega srca v luč Božje ljubezni.
Že od svoje mladosti je bil znan po tem, da se je včasih kar zamaknil in se ni menil za svet okoli sebe. Še bolj pa je bil znan po še enem redkem daru – levitaciji oz. lebdenju v zraku. Prav na praznik serafskega očeta sv. Frančiška, 4. oktobra 1630 je Jožef prvič “poletel”. V njegovem domačem okolju je bila ta velika slovesnost s procesijo in mašo, kjer je bil kot duhovnik navzoč tudi sam. Počasi se je dvignil nad množico in letel nad njihovimi glavami. Ni samo lebdel, ampak počasi letel. Ko se je zopet spustil na zemljo je, od sramu pobegnil in se skril. Ti dogodki so v Grottello privabili množico radovednežev, ki so hoteli na lastne oči videti ta pojav. Ko se je pater Jožef zamaknil, so rinili k oltarju, se ga dotikali, nekateri pa so preizkušali celo z ognjem in zbadanjem, koliko je v zamaknjenju telesno občutljiv. Imel je namreč pogosta zamanknenja. Imel pa je tudi druge karizme, denimo da je videl ljudem v srce, prav tako je takoj vedel za papeževo smrt, še preden so to novico sporočili. Tudi maše so zanj trajale več ur. Prav zaradi tega je prosil predstojnike, da ne bi javno maševal, vendar mu niso ugodili.
Leta 1636 se je začelo njegovo novo trpljenje – zaradi nevoščljivosti in škodeželjnosti nekaterih plemičev so ga zatožili sveti inkviziciji. Več mesecev je bil zaprt v Rimu, nato so ga prestavili v Assisi, kjer je najprej pet let bival kot zapornik v povsem ločenih prostorih, nato pa je bil sprejet v tamkajšnjo bratsko skupnost. 1644 pa ga je mesto Assisi imenovalo za častnega meščana. V Assisiju je dobil moč, da je ozdravljal bolne, pohabljene in brezumne ter prejel je dar prerokovanja. Vse do leta 1653, ko je moral mesto zapustiti, saj je bil poslan v oddaljen kapucinski samostan, kjer je imel pod grožnjo izobčenja prepovedane vse stike. Vendar so ljudje izvedeli za kraj njegovega bivanja in množično začeli hoditi k njegovim mašam. Zato so ga prestavili v drug samostan, seveda tajno.
Leta 1656, ko je minoritski red obhajal generalni kapitelj, so minoriti papeža prosili, da bi se pater Jožef lahko zopet vrnil v svoj red. Papež je prošnjo uslišal in prestavili so ga v samostan v Osimu, kjer je v tišini in umaknjenosti živel vse do svoje smrti 18. septembra 1663. V začetku avgusta leta 1663 je namreč zbolel. “Osel začenja stopati v hrib,” je dejal v šali, ko je začutil, da se mu bliža konec. Zadnje dneve je ležal kakor v zamaknjenju. Kot da bi ga použival notranji ogenj, je pel: »Moja duša, ljubi, ljubi!« 18. septembra 1663 je umrl v krogu svojih sobratov. »Sveti oče je umrl,« so rekli ljudje, ko so zvedeli za njegovo smrt. Za svetnika je bil razglašen štiri leta po smrti.
Pokopan je v Osimu, kraju, ki je sicer znan tudi po sporazumu med Jugoslavijo in Italijo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Njegovo kripto pod glavnim oltarjem minoritske cerkve dnevno obiskujejo ljudje, ki se priporočajo za blagoslov. Zanimivo je, da se mu danes v priprošnjo priporočajo celo astronavti, pa tudi študenti pred izpiti.
G. B.
