Teden molitve za duhovne poklice je že po tradiciji med tretjo in četrto velikonočno nedeljo, slednja je namreč imenovana tudi »nedelja dobrega pastirja«. Na duhovne poklice se sicer spomnimo večkrat v cerkvenem letu: ob svečnici (posvečeno življenje), na veliki četrtek (duhovništvo), na praznik sv. Petra in Pavla, na ta dan večina duhovnikov praznuje obletnico posvečenega življenja, pa na god arškega župnika sv. Janeza Vianeja, itd. A zdi se, da se govorjenje o duhovnih poklicih velikokrat začne in konča pri žalostni ugotovitvi, da jih je »premalo«.
Je temu res tako? Glede na sedaj obstoječo infrastrukturo vsekakor. Marsikateri duhovnik sedaj upravlja dve ali tri župnije. In v marsikateri nekdaj cvetoči župniji je sedaj le še ena maša na teden, pa še takrat pride morda deset ljudi. Zagotovo sta sekularizacija in sodoben način življenja pustila precejšnje sledove. Udeležba pri maši in zakramentih ni več samoumevna. Svoje pa so prispevali tudi modernistični tokovi znotraj Cerkve same, kar je marsikoga nagnilo k mišljenju, da je krščanstvo le ena od številnih opcij v sodobni ponudbi na tržnici duhovnosti.
Seveda je posledično tudi duhovnikov manj. Mar to pomeni, da Gospod kliče veliko manj fantov v duhovništvo kot nekdaj? Ni nujno. Predpogoj za to, da slišimo Gospodov klic, pa je oseben odnos z Njim. Če tega ni in če je krščansko življenje samo neka zunanja fasada, potem človek tega klica ne bo slišal. So pa tudi primeri, ko bi se kdo rad odločil za duhovništvo, a mu to preprečijo zunanji dejavniki (družina, okolica, sorodstvo, itd.). In ostanejo nesrečni, ker ne morejo uresničiti svoje poklicanosti. Ker nimajo dovolj moči za to.
Zdi se, da se za duhovne poklice veliko moli, ne glede na to, da smo Slovenci statistično gledano dokaj šibki molivci. In zdi se, kot da je Bog gluh za naše prošnje glede na neusmiljeno statistiko, ki govori o upadu števila bogoslovcev. V zvezi s tem voditelj pripravljalnega letnika bogoslovcev (delujejo v župniji Šmarje pri Jelšah) Janez Kozinc v uvodniku v novi številki Družine razmišlja dokaj trezno in realistično: Bog ni zapustil svojega ljudstva, tudi v teh časih stiske ostaja z nami. Piscu lahko pritrdimo – Bog nam vedno daje duhovne poklice. Vendar toliko, kolikor jih v resnici potrebujemo. Lahko bi rekli, da si Bog vzame »desetino« izmed mladih fantov, a le od tistih, ki imajo oseben odnos z Njim. Če je med stotimi krščanskimi fanti denimo le deset takih, ki resno krščansko živijo, bo morda eden od teh postal duhovnik. Če pa bi vseh sto gojilo resno krščansko življenje, pa bi morda deset od njih šlo v semenišče. Poenostavljeno rečeno – da si bomo lažje predstavljali.
Strah pred izgubami velikokrat pripelje v ravnanja, ki kažejo na premajhno vero. Nedavno je iz samega cerkvenega vrha v Sloveniji prišla nekakšna »mimogrede« pripomba, da bi bilo dobro, če se za duhovni(ški) poklic odločiš še mlad. Kar je tudi v skladu s splošno znanim stereotipom, naj se kristjan, če vstopi v sveti zakon, poroči zgodaj – po možnosti takoj po končanem študiju ali še prej. Zato se zdi, da so mladi zakonci dandanes tudi v verskem tisku dokaj »gor vzeti«, medtem ko se tiste, ki se poročijo pozno, že skoraj prezira. Češ le kaj jim je treba na stara leta sklepati zakonsko zvezo, če se prej niso mogli odločiti zanjo. Takšno stereotipno razmišljanje je velikokrat krivično do mnogih kristjanov in njihove duhovne rasti, ki gre skozi rane, trpljenje, ozdravljenje, osvoboditev. V času epidemije ločitev zakonskih zvez ni enostavno najti življenjskega sopotnika. Mnoge ljudi hromi strah pred prihodnostjo, strah pred odnosom – kaj pa, če ne bo šlo…? To je tudi posledica dejstva, da nas v naših cerkvah ne učijo resničnega zaupanja v Boga, nič ne vemo o moči molitve, ker tudi pričevanj ni. Situacijo pri tem otežujejo tudi tisti, ki se odpravijo v »lov na duhovne poklice« tako, da samske mlade prepričujejo (včasih že kar na silo), naj naredijo odločitev v kratkem – če nimajo sopotnika, naj gredo pač v samostan. Takšen pristop pa naredi veliko več škode kot koristi.
Pobudo za klic v duhovni(ški) poklic vedno najprej daje Gospod. To je Božji in ne človeški klic. Mlademu človeku bomo najbolj pomagali s tem, če mu bomo svetovali, kako razločiti, ali gre za klic v takšen način hoje za Kristusom. Gospodov klic prinaša veselje in mir. A k duhovnim poklicem in njihove rasti lahko veliko pripomoremo z evangelizacijo – s povabilom ljudem, naj izročijo življenje Jezusu in ga postavijo na prvo mesto.
G. B.
