Tudi letos 22. aprila obeležujemo dan Zemlje, ko naj bi še več pozornosti posvetili ekološkim vprašanjem. In kot kaže, tudi letos ne bo šlo brez razprave o podnebnih spremembah.
Papež Frančišek je doslej večkrat govoril o t. i. ekološkem spreobrnjenju. Kristjanova zvestoba do Boga se mora namreč kazati tudi v odgovornem odnosu do vsega ustvarjenega. Ekološkega spreobrnjenja pa ne moremo ločevati od spreobrnjenja na splošno. Vedno si moramo najprej sami izprašati vest, koliko lahko sami prispevamo k čistejšemu okolju in kje smo doslej naredili napake – in jih seveda tudi popraviti.
Res pa je tudi, da moramo biti nekoliko previdnejši ob omenjanju podnebnih sprememb ter globalnega segrevanja, saj so ti pojmi lahko dvoumni in služijo tudi določenim političnim agendam ter ideologijam zaradi kapitalskih interesov. Ekologija je dandanes tudi tržna niša. Priznati si moramo vsaj dvoje dejstev: da so podnebne spremembe stalnica že od nastanka Zemlje naprej, nanje je vplivala že agrarna družba, industrija in razvoj prometa pa sta to še pospešila. Kot drugo: številni proizvajalci, denimo v avtomobilizmu, že dolgo časa vlagajo v izboljšave, ki bi pomagale do manjšega onesnaževanja okolja. To je pohvalno. A ko nam kot alternativo ponujajo avtomobile na električni pogon, se je treba zavedati, da je treba proizvesti tudi električno energijo in da velike baterije, ki jih vsebujejo električni avtomobili, niso ravno prijazni do okolja.
Odgovornost do okolja se torej začne pri meni samem. Ni treba postati Greta Thumberg ter loviti pozornost svetovnih medijev. Dovolj je najprej to, da ne odmetavajmo stran praznih embalaž (in celo obraznih mask) tja, kamor se nam v tistem trenutku pač zazdi. Žal pa je tovrstne “kulture odmetavanja” ogromno. Se ji znamo upreti?
G. B.
