Med trinajsto in štirinajsto generalno kongregacijo zasedanja škofovske sinode so v ospredju bila vprašanja o vlogi škofov, soodgovornosti laikov, avtoriteti kot služenju in zlorabah. Rečeno je tudi bilo, da so v Cerkvi potrebne reforme.
Udeleženci zasedanja škofovske sinode o sinodalnosti so zadnje dni razpravljali o četrtem delu dokumenta Instrumentum laboris, ki ima naslov »Soudeležba, naloge odgovornosti in avtoriteta. Kakšni so procesi, strukture in institucije v misijonarski sinodalni Cerkvi?«. Paolo Ruffini, prefekt Dikasterija za komunikacijo in predsednik Komisije za informiranje je na petkovem brifingu (20. oktobra) dejal, da je v dvorani Pavla VI. bilo ponovno poudarjeno, da »se je treba izogibati avtoritarnosti« in da »avtoriteta ni nadvladovanje, ampak služenje«
Odmeval je izraz, da se avtoriteta »izvaja bosih nog«, da ne sme kontrolirati vsega, ampak mora biti sposobna delegirati oz. pooblaščati. Škofu »pripada zadnja beseda, vendar pa ne edina beseda«, je bilo izpostavljeno. Udeleženci zasedanja so govorili o vlogi pastirjev, ki služijo revnim, ter pozornost usmerili na »krik ljudi, ki trpijo na ulicah«. Škofje – je bilo rečeno – morajo pozivati k spreobrnjenju srca, da bi se prebudila čustva človečnosti v tistih, ki trgujejo z orožjem in prispevajo k vojnam, zaradi katerih trpi na milijone ljudi. Ena od osrednjih tematik, o kateri se je govorilo v dvorani Pavla VI., je bila soodgovornost, razumljena kot »vključevanje in usklajevanje karizem«. Poudarjena je bila pomembnost ovrednotenja kompetentnosti in dela laikov.
Sheila Pires, tajnica Komisije za informiranje, pa je na brifingu omenila še druge teme, ki so bile v ospredju pogovorov: posvarilo se je pred nevarnostjo klerikalizma tako pri duhovnikih kot laikih, zlasti v povezavi z različnimi vrstami zlorab, kot so zlorabe oblasti in vesti, ekonomske in spolne zlorabe. Zaradi zlorab Cerkev izgublja verodostojnost, tako da postane nujen »mehanizem kontrole«. Sinodalnost pa lahko prispeva k preprečevanju zlorab, saj gre za proces, ki je povezan s poslušanjem in dialogom.
Udeleženci zasedanja so spregovorili tudi o reformah. Izpostavljena je bila potreba po spremembah, da bi se doseglo večjo transparentnost cerkvenih finančnih in ekonomskih struktur. Potrebna je tudi revizija kanonskega prava ter nekaterih cerkvenih nazivov, ki so že zastareli, kot je bilo rečeno. V zvezi s sinodalnostjo je bila poudarjena potreba po okrepitvi že obstoječih struktur, kot so na primer pastoralni sveti, pri čemer pa je pomembna pazljivost, da ne bi podlegli parlamentarističnim odklonom. Sheila Pires je še dodala, da je bilo odmevno tudi vprašanje o spremljanju mladih v digitalnem prostoru, ki mora postati pomemben kraj misijonstva, da bi se tako približali osebam na obrobju. Mlade naj se srečuje tudi tam, kjer so, torej na različnih socialnih omrežjih.
Nadškof Gintaras Grušas, predsednik Sveta škofovskih konferenc Evrope in Litovske škofovske konference, je v zvezi s sinodalnim delom je izpostavil »središčno mesto formacije kot načina biti Cerkev, načina skupnega življenja in doživljanja občestva«. In ravno to je po njegovih besedah sinoda konkretno uresničila. Spregovoril je še o spreobrnjenju srca, pripravljenosti za rast kot Cerkev ter o razpoložljivosti za spremembo miselnosti.
Sestra Houda Fadoul, ki prihaja iz Sirije, je spregovorila o svoji osebni in cerkveni izkušnji, zaznamovani z vojno, pandemijo in potresom. O zasedanju je dejala, da gre za »zelo bogato izmenjavo«, ki spodbuja edinost in medsebojno podelitev. Udeleženci k vsaki temi pristopijo v slogu skupne hoje in na tej poti obstaja začetek, smer in cilj.
Tokijski nadškof Tarcisio Isao Kikuchi je predsednik Caritas Internationalis in predsednik Japonske škofovske konference. Dejal je, da je za Japonce težko pogovarjati se v skupini, saj je zanje značilen slog tišine. Zato je razprava v teh dneh zelo pomembna. Kot je pojasnil, so na celinskih zasedanjih že imeli način dela po manjših skupinah, člani pa so se zbrali okoli ene mize, tako da so srečanja v Aziji bila dobra priprava na sinodo. Biti del petih manjših skupin je nadškofu omogočilo bolje doživeti raznolikost v enosti Cerkve, pri čemer je poudaril njeno univerzalnost. Jezik, ki se je uporabljal med srečanji na celinski ravni, je »jezik univerzalne teologije«, čeprav ena sama rešitev ne more biti veljavna za vse, saj v Aziji obstajajo mnogi jeziki in mnoge stvarnosti. Ne moremo izbrati samo ene rešitve za skupno hojo, glede na to, da sinodalnost pomeni tudi spoštovanje lokalnih kultur, je izpostavil tokijski nadškof. Sicer pa se je kot predsednik Caritas Internationalis zaustavil še pri pomenu služenja ter zatrdil, da je vsaka Karitas temeljna na sinodalni poti Cerkve. Vse organizacije imajo svojo katoliško identiteto, aktivno sodelujejo z različnimi partnerji in imajo tudi ekumensko in medversko vlogo. Sinodalnost se prepoznava v različni narodni pripadnosti oseb, ki organizacije vodijo, in vseh, ki delujejo na lokalni ravni po vsem svetu.
Irska sestra Mary Teresa Barron, ki je sicer tudi predsednica Mednarodne zveze redovnih predstojnic, pa je dejala, da jo je razmišljanje o sinodi pripeljalo do tega, da je začela videti in živeti stvari na podlagi svoje izkušnje kot redovnice, ki je zorela v podeželski župniji na vzhodu Afrike, kjer je prvič doživela izkušnjo sinodalne Cerkve, mlade Cerkve, kjer sta dva duhovnika skrbela za 35 vasi, en katehist pa je delal na teritoriju, velikem kot Irska. Sinodalnost pri delu po manjših skupinah med zasedanjem je po njenem prepričanju podobna tisti, ki jo je doživela v Afriki v skupnosti z verniki laiki vsako nedeljo na prostem: sedeli so v krogu, med seboj delili vero in skupaj sprejemali odločitve, tudi z osebami, ki niso imele nobene izobrazbe, a je vsak glas imel isto težo. Sestra Barron je izpostavila, da Cerkev mora bolj prisluhniti mladim ter upoštevati močno soudeleženost od spodaj. Dodala je še, da je posvečeno življenje v njeni kongregaciji utemeljeno na sinodalnosti.
Vir novice: Vatican News
