Kdo lahko sodeluje v sinodi?

Sinoda o sinodalnosti 2021 – 2023 v prvi fazi poteka na krajevni ravni v škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih po vsem svetu. Glavni namen je poslušanje različnih glasov na terenu, da bi vsakdo lahko kaj prispeval v posvetovanju vesoljne Cerkve. Smernice za prvo fazo posvetovanja so obsežene v Pripravljalnem dokumentu in Vademekumu. V tem in drugih člankih objavljamo izbrane izseke iz obeh dokumentov, ki imajo poseben praktičen pomen za izvedbo posvetovanja.

Kdo lahko sodeluje?

(Vademekum pogl. 2.1)

V evangelijih vidimo, da se Jezus obrača na vse. Ne rešuje le oseb kot posameznikov, ampak kot ljudstvo, ki ga zbira skupaj kot en pastir vse črede (prim. Jn 10,16). Jezusovo služenje nam pokaže, da nihče ni izključen iz Božjega odrešenjskega načrta.

Evangelizacijskega dela in sporočila odrešenja ne moremo razumeti brez Jezusove nenehne odprtosti za čim širše možno občinstvo. Evangeliji ga imenujejo množica, sestavljena iz vseh ljudi, ki hodijo za njim, in vseh, ki jih kliče na pot za seboj. Drugi vatikanski koncil poudarja: »Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu« (C 13). Bog resnično deluje v vseh ljudeh, ki jih je zbral. Zato se »celota vernikov, ki imajo maziljenje Svetega Duha, /…/ v verovanju ne more motiti. In to svojo posebno lastnost razodeva z nadnaravnim verskim čutom vsega ljudstva, ›ko od škofov do zadnjih vernih laikov‹ izpričuje svoje vesoljno soglasje v stvareh vere in nravnosti« (C 12). Koncil nato poudarja, da takšno razločevanje, ki ga spodbuja Sveti Duh, poteka v dialogu med vsemi ljudstvi, ki prebirajo znamenja časa v zvestobi naukom Cerkve.

V tej luči je cilj škofijske faze posvetovanje z Božjim ljudstvom, da se sinodalni proces izvede s poslušanjem vseh krščenih. S sklicem sinode vabi papež Frančišek vse krščene k sodelovanju v sinodalnem procesu, ki se bo začel na škofijski ravni. Škofije so poklicane upoštevati dejstvo, da so glavni subjekt sinodalne izkušnje vsi krščeni. Posebno pozornost je treba nameniti tistim, ki so v nevarnosti, da bi bili izključeni: ženskam, invalidom, beguncem, migrantom, starejšim, ljudem, ki živijo v revščini, katoličanom, ki le redko živijo svojo vero ali je sploh ne živijo itd. Z ustvarjalnimi sredstvi je treba vključiti tudi otroke in mladino.

Vsi krščeni skupaj so subjekt sensus fidelium, živi glas Božjega ljudstva. Hkrati pa je za popolno udeležbo pri razločevanju pomembno, da krščeni slišijo glasove drugih ljudi v svojem krajevnem okolju, tudi ljudi, ki niso več versko dejavni, vernikov drugih veroizpovedi, ljudi brez verskega prepričanja itd. Koncil je namreč določil: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakor koli trpečih, so hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih« (CS 1).

Ker so torej vsi krščeni posebej poklicani, da sodelujejo v sinodalnem procesu, nihče – ne glede na versko pripadnost – ne bi smel biti izključen iz njega. Vsi, ki želijo pomagati Cerkvi na njeni sinodalni poti v iskanju dobrega in resničnega, lahko prispevajo svoj pogled in izkušnje. To še posebej velja za tiste, ki so najbolj ranljivi ali odrinjeni na rob.

(Pripravljalni dokumenti št. 31)

Namen prvega dela sinodalne poti je spodbuditi obsežen postopek posvetovanja, da bi zbrali bogate izkušnje živete sinodalnosti v njenih različnih izrazih in vidikih ter pri tem vključili pastirje in vernike krajevnih Cerkva na vseh različnih ravneh, z najprimernejšimi sredstvi v skladu s posebnimi krajevnimi razmerami. Posvetovanje, ki ga usklajuje škof, je naslovljeno »na duhovnike, diakone in verne laike različnih Cerkva, tako posameznike kot združenja, ne da bi pri tem spregledali dragocen prispevek, ki ga lahko dajo posvečeni možje in žene« (EC, 7). Posebej se zahteva prispevek sodelovalnih teles krajevnih Cerkva, zlasti duhovniškega sveta in pastoralnega sveta, iz katerih se lahko »sinodalna Cerkev /resnično/ začne oblikovati«. Prav tako dragocen bo prispevek drugih cerkvenih subjektov, ki bodo prejeli pripravljalni dokument, in tistih, ki bodo svoj prispevek poslali neposredno. Nazadnje bo izrednega pomena, da bodo prostor našli tudi ubogi in izključeni, ne le tisti, ki imajo določeno vlogo ali odgovornost v krajevnih Cerkvah.

(Vademekum pogl. 1.5)

Redovne skupnosti, laiška gibanja, združenja vernikov in druge cerkvene skupine naj pogumno sodelujejo pri sinodalnem procesu znotraj svoje krajevne Cerkve. Imajo pa tudi možnost, da svoj prispevek pošljejo naravnost na generalno tajništvo – in isto velja za katero koli skupino ali posameznika, ki nima možnosti, da bi to storil na krajevni ravni.

[…]

Ne glede na krajevne razmere vabimo škofijske referente, da si prizadevajo za največje možno vključevanje in sodelovanje čim večjega števila oseb, posebej tistih, ki so »na obrobju« in so pogosto izključene ali pozabljene.Opogumljanje za čim širše sodelovanje bo zagotovilo, da bodo povzetki, oblikovani na ravni škofij, škofovskih konferenc in celotne Cerkve, zares odsevali resničnost in živeto izkušnjo Božjega ljudstva. […] Potek sinodalnega procesa na krajevni ravni mora vključevati tudi:

• razločevanje s poslušanjem, da se ustvari prostor vodstvu Svetega Duha;
• dostopnost, da se zagotovi sodelovanje največjega možnega števila oseb ne glede na prostor, jezik, stopnjo izobrazbe, družbenoekonomski status, sposobnosti/omejitve in materialno stanje;
• kulturno zavest za obhajanje in sprejemanje različnosti znotraj krajevnega občestva;
• vključevanje: narediti vse, kar je mogoče, da bi vključili tiste, ki se čutijo izključene ali zapostavljene;
• partnerstvo, ki temelji na modelu soodgovornosti v Cerkvi;
• spoštovanje pravic, dostojanstva in mnenja vsakega udeleženca;
• skrbni povzetki, ki naj zares odsevajo vse kritične poglede ali pohvale v odgovorih, vključno s pogledi, ki jih bo izrazila le manjšina udeležencev;
• preglednost: zagotoviti jasnost in preglednost postopka vabil, sodelovanja, vključevanja in zbiranja prispevkov;
• pravičnost: zagotoviti, da bo vsaka oseba, ki se bo vključila v proces poslušanja, obravnavana na enak način, tako da bo vsak glas primerno slišan.

Ključne besede sinodalnega procesa

(Vademekum pogl. 1.4)

Vsebina sinode je »sinodalna Cerkev«, katere razsežnosti so: občestvo, sodelovanje in poslanstvo. Vse tri se med seboj globoko prepletajo in so življenjski stebri sinodalne Cerkve. Med njimi nobena ni pomembnejša od druge. Nasprotno, vsaka bogati in usmerja drugi dve. Med njimi pa je dinamičen odnos, ki ga je treba ubesediti, upoštevajoč vse tri.

• Občestvo: v svoji dobrotni volji Bog povezuje naše narode, ki so si med seboj različni, a edini v veri, po zavezi, ki jo sklepa s svojim ljudstvom. Občestvo, v katerem živimo, je najgloblje zakoreninjeno v ljubezni in edinosti Svete Trojice. Kristus nas je spravil z Očetom in nas zedinja med seboj v Svetem Duhu. Skupaj se navdihujemo ob poslušanju Božje besede, pri živem izročilu Cerkve in smo zakoreninjeni v skupnem sensus fidei. Vsak od nas ima svojo vlogo, ki jo mora izpolniti v razločevanju in uresničevanju Božjega klica za njegovo ljudstvo.
• Sodelovanje: poziv k vključevanju vseh članov Božjega ljudstva – laikov, posvečenih in redovnikov –, da bi si prizadevali za globoko in spoštljivo medsebojno poslušanje. To poslušanje ustvarja prostor za skupno poslušanje Svetega Duha in vodi naša pričakovanja za dobro Cerkve v tretjem tisočletju. Sodelovanje temelji na dejstvu, da so vsi verniki usposobljeni in poklicani za medsebojno služenje z darovi, ki jih je vsak prejel od Svetega Duha. V sinodalni Cerkvi je vse občestvo v svobodi in bogati raznolikosti svojih članov poklicano, da skupaj moli, posluša, analizira, se pogovarja, razločuje in svetuje z namenom sprejemanja pastoralnih odločitev, ki bodo čim bolj izpolnile Božjo voljo (MTK, Sin., 67–68). Posebej si moramo prizadevati, da bi zagotovili vključevanje vseh, ki so na obrobjih ali se čutijo izključene.
• Poslanstvo: Cerkev obstaja, da bi evangelizirala. Nikoli se ne smemo osredotočati samo nase. Naše poslanstvo je pričevanje Božje ljubezni v celotni človeški družini. Sinodalni proces vsebuje globoko misijonarsko razsežnost. Njegov cilj je, da usposobi Cerkev za boljše pričevanje evangelija, posebej tistim, ki živijo na duhovnih, družbenih, ekonomskih, političnih, geografskih in življenjskih obrobjih našega sveta. Sinodalnost je torej pot, po kateri lahko Cerkev rodovitneje izpolni svoje evangelizacijsko poslanstvo v tem svetu kot kvas v službi prihajajočega Božjega kraljestva.