Star pregovor pravi, da ni vse zlato, kar se sveti. In seveda tudi ni vse resnica, kar nam posredujejo vplivni mediji, v slovenskem primeru zlasti RTV Slovenija, ki ga plačujemo vsi davkoplačevalci.
Na prvi pogled je skoraj nemogoče ločiti resnico od laži. Tako kot je nemogoče ločiti pšenico od ljulke. In tega se nosilci propagande dobro zavedajo. S tehniko lansiranja točno določenih informacij (ali dezinformacij), pri čemer nekatere druge nalašč zamolčujejo, ustvarjajo javno mnenje, ki ustreza njihovim interesom. V slovenskem primeru nič novega, saj so bili npr. po drugi svetovni vojni prepovedani vsi nekomunistični časopisi, radio Ljubljana, ki je obstajal že od prej, je prevzel funkcijo radia Kričač, le redka kasnejša glasila so si upala drezati v sveto kravo komunističnega režima. Glasila iz emigracije so si tu upala največ, a v domovini jih tako ali tako nihče ni smel brati.
V naših mainstream medijih zadnje mesece poslušamo, kako se je medijska svoboda pri nas poslabšala, odkar je sedanja vlada na oblasti. In zanimivo, Slovenija je na lestvici medijske svobode vedno visoko, kadar so na oblasti leve vlade. Če pa pride kakšna druga, pa takoj pride do padca. Kako je to mogoče? In kako je mogoče, da tovrstne informacije v javnost lansirajo celo tuji mediji in mednarodne novinarske organizacije?
Povsem preprosto: za mnenje pokličejo nekoga, ki je v resnici politični aktivist, vendar se dela novinarja. Teolog dr. Drago Ocvirk je tako na portalu Časnik.si objavil svojo izkušnjo z oddajo Odmevi, kjer je predstavnik tuje medijske hiše govoril o slovenskih težavah z medijsko svobodo in nato tudi razkril, da je njegov informator nihče drug kot slavni Blaž Zgaga. Kar veliko pove. Članek si lahko preberete TUKAJ.
A vendarle izpostavimo odlomek iz Ocvirkovega članka: “Nič ni narobe, če Petričevi novinarji v Delu služijo svojemu gospodarju in njegovim interesom, narobe je, da to tajijo in dejansko varajo in zavajajo bralce. Nič ni narobe, če je tednik Demokracija v orbiti desne politike in podpira vlado, je pa v nasprotju z Delom pošten, ker tega ne skriva, tako da bralec ne kupi mačka v žaklju. Sicer pa ne glede na to, ali se gredo zasebni mediji skrivalnice ali ne, so zasebni in državljana nič ne stanejo, če nobenega od njih ne kupi.
Drugače je z javnimi mediji, ki jih državljani morajo redno plačevati, pa naj jim sledijo ali ne. Najmanj, kar morajo javni mediji storiti, je to, da so v obveščanju kolikor toliko (z malim smo zadovoljni!) objektivni, resnicoljubni in pluralni. Vendar prav to pogrešamo pri javnih medijih, ki niso lastnina samo levičarjev in protestnikov, kot kričijo, marveč od vseh državljanov davkoplačevalcev.”
Dovolj za modre? Medtem ko politični aktivisti levice pri nas javkajo zato, ker jih vsake toliko časa predsednik vlade preko twitterja malo ošvrkne. Prav včeraj pa je na uredništvo Demokracije prispela kar dvojna grožnja s smrtjo (glej TUKAJ). Iz odziva na družbenih omrežjih je videti, da je mnogim, ki sicer stokajo zaradi menda ogrožene medijske svobode, to celo všeč. In privoščljivo ploskajo anonimnemu “pogumnežu”, ki je na novinarje Demokracije naslovil sporočilo, v katerem jim grozi z zakolom. Društvo novinarjev Slovenije molči. In s tem tiho pritrjuje.
Da, in to v resnici ogroža medijsko svobodo v Sloveniji. Ta privoščljivost.
G. B.