Nadaljujemo s sinodalnimi razmišljanji. Tokrat bomo spregovorili o vključenosti v krajevno Cerkev. Mnogi kristjani imajo namreč s tem težave, ki so lahko zelo različne.
A preberimo najprej naslednji odlomek:
“Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov.” (1Kor 12, 12-14)
Ko se zalotimo pri razmišljanju o tem, zakaj je pri maši “tako malo ljudi”, se pogosto ne zavedamo, da tu ne gre samo za preprosto udeležbo pri maši. Za mnoge ljudi je že sam vstop v posvečen prostor korak tveganja. Mnogi imajo s tem težave. Morda so že prejeli zakramente uvajanja, pa so bili morda kasneje iz različnih razlogov zavrnjeni ali izločeni iz krajevnega občestva. Vsako občestvo namreč, hote ali nehote, ustvarja neko kulturo odnosov. Ta kultura je lahko blizu duhu evangelija ali pa tudi ne. V veliki meri je to odvisno od “jedra” župnije, torej ljudi, ki so tam najbolj vključeni – ne samo od župnika. Pa čeprav je (tudi) od župnika (župnijskega upravitelja oz. soupravitelja) tudi odvisno, ali bo t. i. župnijsko jedro omogočalo dovolj odprto okolje za ljudi “od zunaj”.
Obstaja veliko ljudi, ki so morda skozi veroučna leta rastli z župnijo, poskušali z versko prakso celo po birmi, vendar se odtujitev in opustitev nato zgodi spontano. Tudi zaradi tega, ker se morda niso čutili dovolj sprejete, morda so se čutili osamljene… Naša sedanja govorica v cerkvah je, bodimo realni, še vedno nekako arhaična in namenjena tistim, ki so morda že dolgo vpeti v cerkveno občestvo in jim je to samoumevno. Za nekoga, ki še nima poglobljen odnos z Bogom, bo to zvenelo tuje. Zato je vloga občestva precej pomembnejša, kot si predstavljamo. Nekdo, ki se v duhovnem smislu še išče, bo precej težko ostal v okolju, ki je na področju odnosov toksično in vzdržuje že utečene cone udobja in varnosti. To je morda tudi priložnost za spreobrnjenje tistih, ki s(m)o že na nek način vključeni v župnijo, saj se velikokrat niti ne zavedamo lastnih obrambnih mehanizmov, ko v “naše področje” stopi tujec, ki me lahko “ogrozi”.
Morda nam bodo lahko v pomoč naslednja vprašanja za razmislek:
Kako sem kot vernik vključen v življenje župnije?
Kaj me ovira, da bi bil bolj vključen?
Kaj bi mi pomagalo, da se lažje vključim?
Kaj so moji talenti, s katerimi bi lahko prispeval k svojemu župnijskemu občestvu?
C. R.
