Bogoslužje je eno od treh osrednjih področij krščanskega življenja – poleg karitativnosti in oznanjevanja. Marsikdo bo ob tem najprej pomislil na nedeljsko (ali praznično) mašo, kajti evharistija predstavlja jedro krščanskega življenja – in kako naj bi jo praznovali drugače kot z bogoslužnimi (liturgičnimi) dejanji.
Čemu je namenjeno bogoslužje? Predvsem temu, kar označuje že sama beseda: gre za služenje Bogu. In če služimo Bogu, kot je prav in kot želi, je to tudi služenje človeku. Ne gre za sledenje človekovim kapricam, ampak tisto, kar Bog želi zanj. Torej, da se pri bogoslužnih dejanjih človek posvečuje. Kot pravi sv. Pavel: “Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje…” (1 Tes 4,3a).
Seveda pa lahko bogoslužje postane tudi ritualizem in sam sebi namen. Na to so v Stari zavezi opozarjali že preroki, ko so grajali hinavske žgalne daritve. Jezus je to kritiko še nadgradil, ko se je spopadal s pismouki in farizeji. Mnogi so namreč bogoslužna dejanja še vedno dojemali v duhu poganstva, torej kot nekakšno odkupitev za svoje grehe, ne da bi pri tem tvegali svoje lastno spreobrnjenje.
In to se dogaja tudi dandanes. Ne glede na vse dosedanje bogoslužne reforme (zadnja taka velika reforma se je zgodila z drugim vatikanskim koncilom oz. v letih, ki so sledila po njem). Poudarek bogoslužja se je res nekoliko spremenil, vendar so pasti ostale zelo podobne. A ne v bogoslužju samem, ampak v našem odnosu. Opaziti je mogoče, da celo nekateri duhovniki hitro padejo v past, da je bogoslužje neke vrste nujno zlo. In kako se to pokaže? Morda tako, da skušajo sami “popravljati” mašni obred, ga čim bolj skrajšati, da bi šla maša “čim hitreje skozi”. Ker, kot je priznal nekdo, ljudje bi šli radi čim prej domov. Sliši se res groteskno: k maši so prišli zato, da bi šli čim prej domov. Torej se mora tisti sveti ostanek, ki še vztraja pri rednem obisku nedeljske maše, res mučiti pri tem, da sploh vztraja??
Seveda je jasno, da takšen minimalističen pristop k bogoslužju ljudem daje napačno sporočilo. Sporoča jim, da nedeljske maše pravzaprav sploh ne potrebujejo, saj je tako ali tako vseeno, če ostanejo doma. Torej, maša in prejemanje Jezusovega telesa ni več nekaj, kar bi nas spreminjalo, branje ali petje psalma lahko nadomestimo z navadno pesmijo, za berilo je vseeno, če ga nekdo polglasno zdrdra, pa ljudje v cerkvi sploh ne bodo vedeli, o čem gre Božja beseda… Namesto da bi prebrana Božja beseda donela, šla skozi kosti, spreminjala srca…
James Mallon, škotsko-kanadski duhovnik in avtor knjige “Božja prenova”, prav v tej knjigi opozarja na težavo, ki jo imamo zahodni kristjani. Težava je namreč v naši mentaliteti, ker ves čas polagamo upe v to, da zakramenti delujejo sami po sebi, neodvisno od človekove pripravljenosti na notranjo spremembo. Torej, pomembno je, da je zakrament veljavno prejet/opravljen, ostalo ni pomembno. Tragično je opazovati birmanske slovesnosti, kjer je veliko visokoletečih besed o tem, da bo skupina mladih prejela zakrament potrditve v Svetem Duhu in bodo s tem postali odrasli kristjani – medtem ko se večinoma že kar dobro zavedamo, da je to za mlade večinoma poslovilna slovesnost.
Smo v postnem času, ko je še posebej pogosta pobožnost križevega pota. Tudi to je eden od izzivov. Gre za ljudsko pobožnost, ki naj bi nas usmerjala k premišljevanju o Jezusovem trpljenju, posebej tistemu delu od Pilatove obsodbe do pokopa. In velikokrat je ta pobožnost slabo obiskana prav zato, ker je še vedno tako zelo “salonska”, ker ne spreminja src. Ker se na hitro in slabo razločno prebrano besedilo ne moremo kaj dosti odzivati, ker nam niti ni dan primeren čas za premišljevanje, ker je treba s pobožnostjo hiteti. Da, mudi se, mudi.
Predlog in izziv: kaj ko bi namesto celega križevega pota pol ure pred Najsvetejšim premišljevali samo o eni postaji križevega pota? Na primer, ko Pilat obsodi Jezusa na smrt… Izhodišč za molitev in premišljevanje je veliko…
G. B.
