Lojze Grozde (drugi z leve) s prijatelji. Ne, ni bil čudak, ampak predvsem družaben človek. (foto: Wikipedia)

Če bi kdo vzel v roke kakšen življenjepis današnjega godovnika bl. Alojzija Grozdeta in prebral, da je bil nezakonski otrok, bi verjetno zamahnil z roko, češ to pa res ni nič takšnega. A v tistih časih, pred stoletjem, so bile razmere drugačne. Status nezakonskega otroka, ali, kot se je vulgarno reklo, “pankrta”, je bil po tedanji cerkveni zakonodaji celo resen zadržek pri sprejemu v semenišče. 

Verjetno bi se s tako oviro srečal tudi mladi Lojze, če bi se odločil za duhovništvo in ga ne bi prehitela mučeniška smrt. Že kot dijak se denimo ni mogel vpisati v katerega od cerkvenih zavodov, kjer bi lahko bival. Vrata pa mu je odprlo Marijanišče, a tudi tam je potreboval mecena. Zanj je finančno skrbela ljubljanska uradniška družina, delno pa tudi Lojzetova teta, ki je v Ljubljani poprijela za vsako delo, da bi bila lahko nečaku v pomoč pri šolanju.

Vendar je Lojze v srcu nosil tudi veliko rano zavrženosti. Po rojstvu ga oče ni sprejel, tudi mama ga je kmalu dala v skrb sorodnikom, ker se je poročila z moškim, ki je nasprotoval, da bi majhen deček, ki ni bil njegov, živel z njima. Lojze je svojo mater zelo pogrešal. Ostajal je nezaželen in odrinjen, odveč vsem. Vse življenje so ga spremljala čustva odvečnosti, nikjer ni imel pravega doma.

Morda nas ta njegova zgodba lahko nekoliko spomni na prepad med resničnostjo in ideali. Dandanes v verskem tisku velikokrat beremo intervjuje z družinami, posebej takšnimi, kjer je veliko otrok. O samohranilcih in samohranilkah, o zakonskih parih brez otrok, o ločenih ter o samskih, ki po spletu okoliščin še niso našli svojega poslanstva, pa le redkokdaj kakšno besedo. Pohvalno, da je slovenska izdaja portala Aleteia nedavno pripravila intervju s (samsko) materjo sedemletnega sina (TUKAJ). Sicer bi ob poplavi trendov v slovenskem verskem tisku pomislili, da se – navkljub sinodi o sinodalnosti – še naprej nadaljuje nekakšna samozadostnost, v kateri tisti, ki nimajo “popolne družine”, dejansko nimajo kaj povedati. S tem se morda še povečuje nelagodje in oddaljevanje od vere, ki naj bi bila le za “popolne”.

Če bi na takšen način gledali na Lojzeta Grozdeta, lahko stavimo, da danes nihče ne bi vedel zanj. Bil bi samo eden od anonimnih mladeničev, ki jih je pokončala leninistična revolucionarna ihta. Preprosto zato, ker je bil “nepopoln”. Ne samo, da je bil nezakonski otrok in doma z revne domačije, manjkala mu je tista pristna “gosposka popolnost”. Malo pred svojo smrtjo se še ni mogel dokončno odločiti za svoj poklic in je morda spominjal na kakšnega sodobnega mladega človeka, ki še ne ve, kaj bi počel v življenju. Lahko bi se zgodilo, da sploh ne bi dobil priložnosti za šolanje v daljni Ljubljani – nekajkrat mu je grozilo, da bo moral predčasno zaključiti šolanje. Ker je bil “nepopoln”. A vendar je dosegel svetost in to ne samo preko mučeniške smrti, ampak že s svojim življenjem.

Morda je prav Lojzetov primer dobro izhodišče za premišljevanje o sinodi, ki želi vključiti prav vse stanove in sloje, celo tistih, ki so izven Cerkve. In morda bomo slišali, kako Sveti Duh govori tudi po “nepopolnežih”.

C. R.