Pridiga apostolskega nuncija msgr. Jean-Marie Speicha pri sveti maši v Kopru ob 10-letnici imenovanja škofa Jurija Bizjaka:
Gospod škof, hvala za priložnost, ki ste mi jo dali, da lahko nagovorim vernike tukaj v Kopru. Letos praznujemo vašo 75-letnico življenja in 10-letnico imenovanja za tukajšnjega škofa. Čestitam vam in se vam zahvaljujem za delo, ki ste ga opravili za Gospoda in za brate in sestre v vaši škofiji. Z veseljem vam posredujem blagoslov svetega očeta.
Moja homilija je razdeljena na dva dela. Prvi o smislu vnebohoda in drugi o globljem pomenu skrivnosti vnebohoda.
1. Smisel vnebohoda
Praznik vnebohoda
– nas spominja, kako se je Kristus zadnjič prikazal apostolom,
– pomeni vrnitev vstalega Kristusa s poveličanim telesom k Očetu in
– spominja na duhovno navzočnost Kristusa v njegovi Cerkvi.
1.1. Kristus se zadnjič prikaže apostolom.
Pri tem ne gre za nek premik od spodaj gor, ali navpični dvig, kot pogosto vidimo v slikarskih delih, temveč zadnji odhod z mislijo: »Pričakovanje bližnjega odhoda daje vrednost trenutku.« Predstavljajmo si klop na postaji, ali na vogalu ulice, kjer smo se za vedno poslovili od drage osebe.
1.2. Kristusova vrnitev k Očetu.
Kristusovo človeško telo je od vstajenja dalje poduhovljeno in v polnosti deležno Očetove slave ter predstavlja začetek poveličanega stvarstva. Njegovo vnebohod, njegov dvig k Očetu, je zagotovilo za nas. Še več. Na nek način smo to zagotovilo že dosegli po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, kakor piše apostol Pavel Efežanom: »Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu.«
1.3. Duhovna navzočnost Kristusa med nami.
»Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20), »za vas je bolje, da grem« (Jn 16,7).
Da bi učenci lahko postali »eno«, da bi lahko ostali »v njem«, je Kristus moral oditi. Da bi lahko postal temelj njihove edinosti (in naše edinosti), ni več mogel ostati z njimi.
Potem ko je s telesom vstal od mrtvih, je bilo potrebno, da ni bil več viden očem. Tako lahko učinkovito deluje po Svetem Duhu.
Kadar nas je sogovornik za vedno zapustil, pogovori z njim odzvanjajo z nekim zamikom in mi sami razmišljamo o tem, kar nam je govoril. Odsotnost drage osebe nas pogosto veliko bolj zaznamuje od njene stalne pristnosti, na katero se naposled navadimo.
To, da Kristusa ne vidimo med nami, je pogoj in preizkušnja naše ljubezni do njega. Bomo pozabili nanj, ker ga ne moremo videti?
Ko je Kristus nagovarjal svoje učence po zadnji večerji, mu je Filip postavil naivno prošnjo: Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo« (Jn 14,8). Gospod mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta« (Jn 14,9).
Ne samo da je Oče neviden našim očem, tudi Sina ne moremo več videti. Če kdo danes vpraša: »Pokaži mi Sina in zadosti nam bo,« bi mu morali odgovoriti: »Toliko časa že živiš med ljudmi in še ne poznaš Kristusa?« Kdor vidi enega od njegovih bratov – ljudi, vidi Sina.
2. Pojdimo globlje v skrivnost vnebododa.
Kristusova skrivnost, katere vrhunec je vnebohod, nas vodi k skrivnosti Cerkve.
»Naredil ga je za Glavo Cerkve, ki je njegovo telo. Cerkev je popolna uresničitev Kristusa in Bog jo napolnjuje v celoti z vsem.« Kaj bi to drugega pomenilo, kakor to, da nas Kristus napolnjuje in se uresničuje v nas?
Dvom, pričakovanje in stiske, ki jih Cerkev doživlja v naših časih, se pravi, naš dvom, pričakovanje in stiske, mar ne izvirajo iz dejstva, da se vse več kristjanov ne zaveda dovolj te Kristusove skrivnosti? Na Kristusa mislijo oz. mislimo kakor na lik iz preteklosti, na katerega se nostalgično ohranja spomin, namesto da bi živeli iz njegove misli in dejanj, ki se dogajajo v Cerkvi. Cerkev trpi zaradi nostalgije in primanjkuje ji vere in upanja.
Nehajmo si predstavljati vnebohod kot beg od sveta, kot beg od telesa, kot na ezoterični ali celo sebični dogodek. Namesto tega, glejmo da to kot na posvetitev presežnosti utelešene Besede, ki je od tedaj na tem svetu prisotna na nov, bolj imanenten način. »Za vas je bolje, da grem« (Jn 16,7).
Prenehajmo, moji dragi bratje in sestre, gledati v Cerkvi zgolj institucijo, ki je bolj ali manj v breme, upravo, ki je bolj ali manj nazadnjaška, hierarhijo, ki je bolj ali manj avtoritarna in ravnodušna. Glejmo na Cerkev z novimi očmi, z ljubeznijo in spoštovanjem.
Od vnebohoda dalje, je Cerkev Kristusovo telo, od zadnje večerje dalje preko svete evharistije se po njej pretaka Božja kri, od Binkošti dalje jo Sveti Duh poživlja.
Od tedaj sta prostor in čas preživeti razsežnosti:
Bog ni omejen na kraj: »Pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. […] Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici« (Jn 4,21-23).
Ni več privilegiranega časa: Sv. Terezija Avilska pravi: »Kadar sem slišala nekoga reči, da bi želel živeti v času, ko je Kristus, sem se v sebi smejala« (Pot popolnosti, 36). Razumela je, da je On »večna sedanjost«. Dragi bratje in sestre, Kristus je večna sedanjost. On je glava, mi telo, udje. Vsi smo poklicani, da živimo v Kristusu – danes.
Pred sto leti je baron Friedrich von Hügel napisal v enem od svojih člankov: »Kristjan – vsaj v času, ko je resnično in globoko kristjan – je tisti, ki v polnosti ohranja sedanjost in nezdrušljivost bivanja ter večno moč našega Gospoda in, na stvaren način, postaja del Božjega življenja v vsem, kar njegova večna moč dela.«
P. Teillard de Chardin je mesec dni pred smrtjo zapisal: V Kristusu – o tem je krščansko izročilo enotno – nista zgolj človek in Bog. On je še vedno v svojem bistvu Bog-človek, deležen božanske in človeške narave, in v sebi združuje celotno stvarstvo.« Doslej in kljub prevladujočemu mestu, ki mu ga apostol Pavel daje v svojem gledanju sveta, ta tretji vidik ali vloga Kristusa, kakor piše de Chardin, ta njegova tretja »narava« (ki ni ne človeška, ne božanska, temveč kozmična) »še ni zbudila veliko pozornosti pri vernikih in pri teologih.«
Obhajanje skrivnosti vnebohoda naj nam razodene te razsežnosti Kristusove osebe. On ni samo krotki rabin iz Galileje, ni samo mistični prerok, temveč nekdo, ki je »podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse« (Kol 1,15-17).
3. Sklep.
Manj kot tri leta pred vnebohodom je Jezus rekel svojim učencem: »Pridite in boste videli« in, »hodite za menoj«. In sledili so mu. Tik pred vnebohodom pa jih pošilja: »Pojdite po vsem svetu.« To je ritem vsakega odnosa s Kristusom. To, da smo krščeni, nas dela poklicane in poslane.
Naša praznovanja vnebohoda so ugodne bogoslužne priložnosti, da se vprašamo, če smo odgovorili na prejeto poklicanost in če smo bili zvesti poslanstvu, ki nam je zaupano. Kristus nas pošilja ne toliko kot sejalce besede, temveč kot žanjce duš. Kajti on je edini odrešenik, edini sejalec.
»Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37-38).
Dvignite oči ne proti praznemu nebu vaših želja, temveč »poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud« (Jn 4,35-38).
Naše poslanstvo ni improvizacija, temveč zahteva učinkovitost, neke vrste umik, da lahko z novo močjo gremo naprej. Pokora in molitev sta kakor krili tega poslanstva. Če je katero od njiju slabotno ali odrezano, celotno poslanstvo opeša, ne glede na radodarnost in zmogljivost tistega, ki ga izvaja. Papeževo vabilo k sinodalnosti nas odpira k Bogu, k bližnjemu in k naši dolžnosti za opravljanja poslanstva. Amen.
Msgr. dr. Jean-Marie Speich
Apostolski nuncij
Vir: SŠK
